Slika je nastala okoli leta 1959 ob birmi v Babnem Polju. Posnel jo je najbrž kak profesionalec, in sicer nasproti cerkve sv. Miklavža, tako da se v ozadju vidijo terasaste njive z žitom, ki ležijo v Unen kraje na južnem delu polja, za njimi pa se dviga Otročji hrib. Ta je dobil svoje ime po otrocih, ki so se menda radi hodili igrat nanj, saj je bil s svojo pohlevno vzpetino otročje lahko dosegljiv …
Deček na sliki, ki je bil tega dne birman, je Ivanov Francek, levo od njega stoji oče Franc Ožbolt s klobukom na hejslovani, na drugi strani pa razoglavi boter Filip Volf s Parga, očetov nečak, sin njegove sestre Viktore, ki je Franceku birmo vezal. Deklica v rožasti oblekici je Francekova mlajša sestrica Olga … Kako bodo praznovali in kaj je Francek dobil za birmo? Morda kdaj izvemo, čeprav je od oseb s slike živa le še plavolasa deklica v čedni oblekici.
Tisti čas, tam nekje okoli leta 1954 in naprej, so tudi v Babnem Polju že imeli kino, ampak samo zelo občasno. Težko bi verjela, da so prav na dan birme imeli kino predstavo, ampak za kakšne druge posebne dni pa gotovo. Ugibam, ali je to bilo ob sobotah popoldne: film bi najbrž prispel z avtobusom iz Ljubljane in so ga najprej predvajali v Babnem Polju v soboto popoldne, zvečer pa že v Starem trgu, nato še v nedeljo, v ponedeljek pa so ga vrnili … res samo ugibam … lahko, da ta varianta sploh ni bila izvedljiva in je bilo povsem drugače.
Filme so v Babnem Polju vrteli v Zadružnem domu, ki so ga tudi Babnopoljci udarniško zgradili po vojni ob cesti Stari trg – Prezid. To je tam, kjer je bil potem obrat Kovinoplastike in nazadnje Technolož.
Vsakokrat, ko je bila napovedana kino predstava, sta na Babno Polje prišla Mohorjev ata iz Starega trga in mladi Vlado, ki sta projicirala filme. Obesila sta platno in postavila kinoprojektor. Ta je bil v poznejših, boljših časih menda tudi v Babnem Polju stalno pripravljen in skrbno zaklenjen v neki kamrici, prvotno pa ne … Vlado je bil znan po tem, da se je zelo zanimal za vseh vrst moderne naprave in se naučil o njih vse, kar je mogel … Še čez štirideset let smo k njemu nosili v popravilo radijske aparate in tranzistorje, ki so crknili, pa televizorje, ki niso več delali … Spoznal se je dobro na vse tiste žičke, elektronke, tranzistorje in releje ali kar je že bilo, le včasih je bilo komplicirano priti do novih, ko so se pokvarile … Tako je razumljivo, da je bil Vlado že zgodaj tudi kinooperater v Babnem Polju in Starem trgu. Kako je bilo v Babnem Polju s kartami, reklamami in karamelami ni več znano.
Ni več znano tudi, kako so Babnopoljce sploh obvestili, da bo filmska predstava. V tistih časih so bili dobri obveščevalci pogosto kar šolski otroci, ki jim je učiteljica naročila, kaj naj povedo doma, pa če se je tikalo šole ali ne. Sistem je dobro deloval, ampak mladi Babnopoljci ob začetku kina v njihovi vasi še niso hodili v šolo v Stari trg. Kako torej? S plakatom, ki je zagotovo vzbudil pozornost ali še kako drugače? Kdo, kje in kdaj je na Babnem Polju prodajal karte za kino? Najverjetneje uro pred predstavo na kraju samem, a ni gotovo. Dvorana v zadružnem domu je bila vsekakor vsakič polna Babnopoljcev in tudi Prezidancev, ki takrat še niso imeli sploh nikakršnega, kaj šele svojega stalnega kina.
Filmi, ki so najbolj ostali v spominu, so bili vsi slovenski: Dolina miru, Vesna, Kekec, Ne joči, Peter … Mogoče izvemo še za kakšnega.
Predvajanje filma je bil velik dogodek in tudi v Babnem Polju so domači gledalci in tisti iz Prezida nestrpno čakali pred dvorano že veliko pred napovedanim časom … Da bi bil Tonetu z Babnega Polja krajši čas, se je domislil malo izzivati fante iz Prezida. Nekaj časa je trajalo, potem pa se je nek Prezidanec razjezil, skočil in brcnil Toneta v rit, da ga je kar privzdignilo.
“Uačš še kášno??” je zarenčal razjarjeni fant proti Tonetu. Potem je bil pa mir, saj so tudi ostali razumeli lekcijo …
V sedemdesetih letih so se časi korenito spremenili: Prezid je dobil stalni kino, kjer so filme vrteli vsak teden. Zdaj so bili Babnopoljci tisti, ki so vsi štemani – umiti, počesani, v nedeljskih oblekah in zglancanih čevljih – peš, s kolesi ali mopedi romali v Prezid na kino predstave.
V poznejših letih je pa bil tudi v Zadružnem domu v Babnem Polju postavljen televizor, podobno kot okoli leta 1961 v Starem trgu pod kinodvorano, kamor so lahko prihajali vaščani gledat razne oddaje …
Slovarček:
- Une kraj: zahodni del Babnega Polja
- šteman: lepo urejen, prazničen
- zglancan: do bleska skrtačen
- na hejslovani: privzdignjeno, slavnostno, himnično
- Uačš še kášno?: Ali hočeš še kakšno?
Viri:
- Slavko Ožbolt, Markovec, februar, 2023, ustno
- Olga Žnidaršič, Iga vas, februar 2023, ustno
Kraj: Babno Polje
Datum: okoli 1959
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 2. 11. 2014
Oblika: fotografija