Na sliki sta Petra in Janja Kranjec. Posneta je bodisi v Gladovcu, ali pa v Pušči, torej v enem izmed gozdov, ki pripadajo hiši še dandanes, in se razprostirata na področju Menišije. Rekla bi, da je posnetek nastal “med mašami”, to je v času, ki je po starem izročilu najbolj ugoden za sekanje dreves, naš ata se je tega izročila zelo zvesto držal. “Med mašami” pomeni čas med Veliko in Malo mašo, druga polovica avgusta in začetek septembra.
Da bi bil čas pravilen, gre sklepati tudi po oblačilih deklet. Petra ima kot vedno svoje svetle lase spete v dva čopka, ker je bila še majhna, jo je mama malce bolj oblekla, da je ne bi v gozdu zeblo. Oblekico, ki jo za vratom krasi volanček, je mama sama sešila. Spodaj pa Petra nosi hlače, da si pri plezanju čez drevesa in skozi grmovje ne bi preveč popraskala kolen. Starejša Janja je bolj poletno napravljena, majica brez rokavov, krilo, na nogah pa “gambe”, ki so na kolenih nagubane. Kako sta bili obuti, ni videti, a verjetno sta imeli kakšne jesenske čevlje. Verjetno sva bili z Martino zavzeti z delom in nisva imeli časa, da bi pozirali, kot sta to lahko delali mlajši dve? Ata nas je po navadi vzel s sabo vse štiri, da je mama medtem lahko doma kaj postorila, v miru skuhala kosilo, me pa smo atu delale družbo in vsaka po svoji moči pomagale pri delu. V tistih časih smo imeli pri hiši naš prvi avto, to je bil Ami 8. Ata nas je naložil v avto, skupaj z vso gozdarsko opremo, kakšno steklenico soka, štruco kruha, domačimi jabolki. Kaj vse je vsebovala gozdarska oprema, nisem vedela niti takrat, pa tudi danes bi težko vse naštela. Bile so ročne žage, kajle, henduk, macola, sekira, fouč, cepin, lupilci, ketne …
V ospredju je videti podrto smreko, ki je tudi že olupljena. O tem, kako smo s sestrami lupile drevesa, sem že pisala v prispevku “Prekrivanje strehe”. Pod deblom se vidijo plasti lubja, ki smo ga z lupilcem odlupile z debla. Mnogokrat smo tekmovale, katera bo odlupila lepši, daljši kos lubja. Zadaj se vidi smreka, prerezana na pol, a še ne okleščena. Ko je ata s sekiro ali foučem odsekal veje, smo jih me vlačile na kup. To delo se mi je zdelo tečno, saj so bile veje včasih res dolge in košate, jaz pa majhna in drobna. Dokler sem vejo lahko vlekla po tleh za sabo, je še šlo, ko pa jo je bilo treba dvigniti in nekako vreči na kup, se je dogajalo vse mogoče, ali mi je nekajkrat padla na glavo in me pokrila, ali sem se spotaknila in padla v kup, ali sem malo goljufala in jo pustila kar tam nekje ob kupu in je potem ata rekel: “No, no, dajte no bolj na kup metat …”
Rade smo smo hodile z atom v gozd. Zdelo se nam je, da mu naša pomoč strašansko prav pride in počutile smo se pomembne. Še bolje pa je bilo, če smo lahko prosto tekale po gozdu in iskale sladke jagode in maline.
Slovarček:
- fouč: nož z zakrivljenim rezilom, fovč
- kajla: zagozda
- henduk: ročno orodje za premikanje hlodov; cepin z dodatnim premičnim zobom
Kraj: Meniševski gozdovi
Datum: 1974
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: fotografija