Fotografija je nastala pred drugo svetovno vojno, okrog 1936 leta. Na fotografiji je Vrhova družina. Hiša stoji na vrhu vasi – od tod verjetno izvira njihovo domače ime. Gospa na levi, ki sedi na stolu, je Vrhova mama – Obreza Frančiška, zraven sedi stari oče, fantek v sredini je sin Tone, deklica na levi hči Francka, na desni hči Mara, v ozadju sta sestri, na levi Ivana, na desni mama od učitelja Janeza Petriča. Vsi na fotografiji so zelo lepo oblečeni.
Pred hišo ob fasadi rastejo gajtrože – vrtnice, ki se jih še jaz spominjam. Pa pisanih odsluženih loncev, v katere je imela Vrhova mama zasajene rože. Pred hišo je bila greda, po dvorišču pa so se sprehajale kokoši, ki so imele kurnik pod štengami v veži. Hiša od Vrhove mame je bila pisana in topla, polna pisanega blaga in majhnih pisanih flik.
Vrhova mama je bila šivilja, o čemer priča tudi napis na fasadi zraven okna – Francka Obreza, šivilja. To se mi zdi še posej zanimivo. Po tem sem hišo in družino na fotografiji tudi takoj prepoznala. Šivala je za celo vas in vso okolico. Takrat je bilo treba kaj nekaj časa čakati na nov kos oblačila. Najprej je bilo potrebno izbrati blago in iti ‘na mero’, da je šivilja na podlagi izmer naročnika, ki jih je naredila z mojškrškim metrom, ki se je prilegal telesu, lahko ukrojila obleko in jo začela šivati. Pred končno izdelavo pa je bilo treba obleko vsaj še enkrat pomeriti, takrat ko je bil kroj spet z bucikami in ne še dokončno zašit. Šiviljstvo je bila pomembna in dragocena obrt. In edini način, kako priti do nove lepe obleke.
Spomnim se izbe s šivalnim strojem in njegovega zvoka, ki ga je poganjala na pedal, zavitih bal blaga in majhnih flik, ki so bile razprostrte vse povsod po izbi, in velikih škarij, sukancev, pisanih gumbov. Šivala je še v pozni starosti, tudi ko jo je že bolela noga. Vedno z velikim veseljem. Ko je bila mlada pa, kot je pripovedovala dostikrat pozno v noč. Meni je sešila pustni kostum za rdečo kapico, ki ga še zdaj hranim. Mojemu očetu birmansko obleko, na kateri je objavljen na enem prispevku Stare slike. Šivalnica je bila hkrati tudi klepetalnica …, kadar so ženske hodile na mero. Jaz pa sem najraje poslušale zgodbe o sv. Miklavžu, te je znala Vrhova mama še posebej slikovito pripovedovati. Bila je tudi vaška mežnarica. Trikrat na dan je hodila zvonit v vaško cerkev. Kadar smo jo otroci zagledali, da se s pomočjo palice vzpenja po cerkvenem griču, smo tekli k njej. V cerkvi nam je včasih dovolila, da smo sami vlekli štrik za zvonenje, kar se nam je zdelo še posebej imenitno.
Slovarček:
- mojškra: šivilja
- flika: krpa
- cvirn: sukanec
- mašina: šivalni stroj
- štenge: stopnice
- gajtroža: vrtnica
Viri:
- vir Nataša Mele
- vir Slavko Armič
- vir Dušanka Smrdel
Kraj: Selšček
Datum: 1936
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: —
Oblika: datoteka