Anton-Tone-Ante Košmelj se je rodil leta 1888. Obiskoval je kranjsko gimnazijo. V tedanjem sedmem razredu je vasoval pod oknom prijetnega dekleta. Oboževal pa jo je tudi starejši snubec. Ante je bil odličen telovadec in je z nekaj boksarskimi udarci tekmeca onesposobil. Težava je bila le v tem, da je bil konkurent kranjski stražmojster. Pretep je drago stal Toneta in njegovega očeta. Slednji je moral odpreti denarnico in poplačati stroške za strah, bolečine, zdravnika in novo uniformo. Tone pa je bil nepreklicno izključen iz vseh gimnazij v Avstriji. A je našel luknjo. Prepisal se je na šolanje na Sušaku, ki je spadal pod Ogrsko.
Po maturi se je vpisal na univerzo, a je kmalu odšel kot enoletni prostovoljec k vojakom. Služil je v 17. pešpolku Kranjskih Janezov. Delal je v pisarni. Malo dela je z lahkoto zmogel in se je učil italijanščine in francoščine. Po enem letu se je vrnil na dunajsko univerzo. Tedaj so na novo odprli katedro za svetovno trgovino. Toneta je vleklo tja. Oče je bil neizprosen in Tone se je moral vpisati na medicino, ki je ni maral. Zaradi tega je pričel resno študirati šele po nekaj letih. Povod je bila obljuba tržaškega Lloyda, da se bo po končanem študiju lahko zaposlil kot ladijski zdravnik. To je bila sanjska služba, saj je rad potoval. Vojna je vse spremenila. Leta 1914 je bil med prvimi mobiliziranci. Vsa štiri leta je preživel v strelskih jarkih Galicije kot zdravnik. Pisal je tudi dnevnik. Hranila ga je njegova nečakinja dr. Vida Košmelj Beravs. Zapisi so obarvani s humorjem. Vmes so tudi skice ruskih in avstrijskih položajev. Oba z bratom sta se bojevala v Galiciji, srečala sta se le enkrat – doma, na očetovem pogrebu leta 1915.
Po koncu vojne je z vlakom prispel domov in izvedel za bratovo smrt. Slišal je za generala Maistra in se mu takoj pridružil. Poslali so ga v Prekmurje, nato pa čez Ljubelj v Podljubelj in Kožentauro na severni strani Karavank. Najprej so podrli most čez Dravo in s šestimi vojaki in enim mitraljezom dvakrat vrgli Nemce v reko. Srbski general Smiljanić je obiskal bojišče. Ni se mogel načuditi uspehom Slovencev, saj so veljali za slabe vojake. Zahteval je, da Košmelju podelijo zlato Obilićevo medaljo za hrabrost. Leta 1920 jo je dobil na svoji domači občini. Tone je bil med boji ranjen v desno koleno. Do smrti je imel trdo nogo. Invalidi s koroške fronte niso dobivali invalidnine in niso imeli prednosti pri zaposlovanju.
Od leta 1923 je bil na Rakeku carinski posrednik in vodja rakovške podružnice »Balkana d. d.« za mednarodne transporte v Ljubljani. Poročen je bil z Julijo Heinrich (1887 – 1961). Otrok nista imela. Stanovala sta v današnji Kogejevi hiši na Gasilski cesti. Moja stara mama je bila soseda in do svoje smrti je hišo imenovala Košmeljeva. Med drugo svetovno vojno sta z lesnim trgovcem Casciom vodila OF na Rakeku. Marca 1945 so Toneta pred kolodvorom aretirali domobranci udarnega bataljona Vuka Rupnika. Zlomili so mu palico, s katero si je pomagal pri hoji. Grobo so ga vlekli na tovorni vagon. To je opazil nemški komandant Rakeka, ki mu je Tone nekajkrat služil za tolmača. Nahrulil je domobrance. Morali so ga izpustiti eden pa je siknil: »«Svinja stara rdeča, te bomo že dobili!« Zaradi tega incidenta do konca vojne ni več zapuščal domače hiše. Kaj je bilo z njim po vojni? Ljudje se ga spomnijo, kaj več pa ne. Umrl je leta 1962. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.
* Slika je izposojena iz digitalne knjižnice.
* Biografija je bila objavljena v Vojnozgodovinskem zborniku številka 26, stran 31–32. Napisala jo je njegova nečakinja dr. Vida Košmelj Beravs. Objavo je dovolil ustanovitelj Vojnega muzeja Logatec Janez J. Švanjcer, ki je tudi izdajatelj zbornika. Za soglasje se mu najlepše zahvaljujemo.
Viri:
- Vojnozgodovinski zbornik, številka 26, stran 31 – 32
Kraj: neznan (slika), Rakek
Datum: 1915
Avtor: neznan
Zbirka: dLib.si http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-37IA4PGN
Skenirano: —
Oblika: fotografija