Fotografija je iz albuma Jerneja Malovrha iz Cerknice. Na zadnji strani ni podatkov. Nekaj o njenem nastanku lahko ugotovimo kar s slike same. Na peči leži starojugoslovanski vojak ali žandar. Videti je kot zrel možakar, kar pomeni, da ni na dopustu s služenja vojnega roka. Podobne pručke so bile tudi pri nas, pa tudi skrinje. Skoraj gotovo je, da je fotografija nastala nekje v naših krajih.
Res je, čeprav ljudi, ki bi o sliki in osebah na njej verodostojno kaj več povedali, najbrž ni več, bi pa moja domišljija lahko napletla celo zgodbo. Zdi se, da je vojak, ki počiva na peči, prišel na obisk domov in pripoveduje zgodbe iz soldaškega življenja. Na njem sloni dekle ali hčerka, ki se ljubeče naslanja nanj, ob mami in teti pri peči. Vse tri poslušajo njegovo pripovedovanje. Skratka, ta čudovita fotografija, bi bila lahko izhodišče za pravo povest iz kmečkega življenja.
Sedaj pa opišem še nekaj spominov na kmečko peč iz moje rane mladosti. Kot v vsaki hiši v vasi je bila tudi v naši velika kmečka peč. Pozimi nas je grela, ob njej se je ob večerih odvijalo tudi “kulturno” življenje, za katerega v ostalih mesecih zaradi obilice kmečkega dela ni bilo časa. Vsak večer smo najprej molili rožni venec. Klečali smo na klopci ob peči ali na “zidkih” (zapečkih) ter komaj čakali na nadaljevanje.
Brat Lojz, ki je zelo lepo bral, je bil zadolžen za branje podlistka, romana v nadaljevanjih Hči grofa Blagaja. V knjižni obliki je izšla kot Rado Murnik – Lepi janičar. Seveda je bral tudi druge članke. Ata je tudi večkrat pripovedoval zgodbe o stvareh, ki so se mu zgodile v življenju. Nato smo se odpravili spat v zgornje nadstropje. Če je bilo preveč mraz, smo polegli kar na peči ali na klopci ob njej. Sobe zgoraj (cimer in cimerčki) so bile pogosto tako mrzle, da so zmrznila jabolka, ki so bila tam shranjena.
Pa še zgodba o Štalarjevi Angelci. V sosednji vasi Begunje je v majhni hiški živela majhna, skromna ženička. Verjetno ni mela prav veliko za obleči. Vedno je bila bolj v črnem in pokrita z velikim facolom (ruto). V hladnejših mesecih je hodila po okoliških vaseh in je “vasovala” po hišah. Že na daleč si jo prepoznal po velikanskem facolu in velikanskem cekarju, ki sta zaradi njene majhne postavice izgledala še večja. V mojih otroških očeh se je zdelo, da po vaseh vandrata facou in cekar kar sama.
Stopila je v hišo, rekla ni ne bev ne mev, usedla se je na klop ob peči in se tam nekaj ur grela. Potem se je spet brez besed odpravila naprej, ko je v cekar padlo kaj za pojest. Vedno je dišala po dimu, pa stalno je imela, revica, vnete oči. Tudi gostobesedna ni bila. Komaj kdaj je kakšno rekla.
Takšno ali podobno pručko so imeli pri vsaki hiši. Le kdo ve, zakaj se ji reče pručka. Uporabljali so jo za pod noge, nanjo so lahko postavili kakšen predmet, npr. škaf, da je bil višje, otroški domišljiji pa je predstavljala odlično igračo. Še posebno manjši otroci so nanjo radi sedali.
Tudi takšne skrinje, bolj ali manj okrašene, so bile v vsaki hiši. Uporabljali so jih za hranjenje raznih stvari, tudi obleke. Še je v spominu, da je bila del nevestine bale in je kot takšna v hiši ostala kot eden od pomembnih kosov pohištva.Prispevek je napisala: Ana Cunder.
Kraj: neznan, verjetno okolica Cerknice
Datum: neznan, med obema vojnama
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh, Cerknica
Skenirano: 10. 3. 2000
Oblika: fotografija