Fotografija je bila posneta poleti 1970. Na njej smo:
- čisto spredaj Mufi
Sedijo z leve proti desni:
- Janja Kranjec
- Mojca Ulaga
- Zoran Ulaga
Zadaj:
- Martina Kranjec
- Vika Kranjec
Mama Cvetka je odšla v porodnišnico po novega dojenčka, četrto punčko, Petro. V tem času, ko smo bili sami doma, je za kosilo skrbela stara mama Ivana, s katero smo živeli v isti hiši, zvečer pa nam je ata vsak večer skuhal zmečkan krompir in zmečkana jabolka. To je bil na kose narezan, kuhan krompir in jabolčni kompot, oboje zmečkano, seštokano, smo rekli. Mama je bila sicer odlična kuharica, a ta krompir je imel prav poseben okus in z velikim veseljem smo ga jedle, četudi je bil na meniju vsak večer.
Sestra Ančka Ulaga, ki je živela v Cerknici, je s svojima Mojco in Zoranom prišla na obisk pogledat dojenčka in mami pomagat kaj postoriti. Otroci smo se medtem igrali in se pri tem tudi slikali na hlodih, ki so bili kar stalnica na tem mestu. Ata Janez je namreč vedno pravočasno poskrbel, da smo imeli za dolge, mrzle zime pripravljenih dovolj drv.
Ko se je rodila Petra, še nismo imeli pralnega stroja. Mama je morala vse plenice oprati na roke. Imela je približno 20 – 30 tetra plenic in nekaj previjalk. To je bil daljši kos blaga, s trakci na vsaki strani, s pomočjo katerega so se navadne plenice privezale na ritko dojenčka. Med plenice je dala kos polivinila, da bi na ta način kakšno previjalko ohranila suho in jo uporabila še za naslednje previjanje. Na štedilnik na drva je pristavila velik žehtni lonec, v katerem je zavrela vodo, vanjo stresla nekaj praška “plavi radion” in v njej kuhala plenice. Za mešanje je imela veliko leseno kuhalnico, s katero nam je včasih tudi zagrozila, da jo bomo dobile po riti, če nismo bile pridne. Ko so bile plenice prekuhane, jih je zmencala in preprala v plehnati kadi, ovila in jih pripravila za sušenje. Poleti jih je obesila na vrtu, kjer je bila med dvema jablanama napeta vrv. Ščipalke so bile lesene. Pozimi ali v deževnem vremenu pa se je perilo sušilo pod kozolcem, kjer je bila prav tako napeljana vrv med dvema tramoma. A ročno pranje plenic ni bilo edino zanimivo delo, ki smo ga dekleta opazovala. Pri nas se je vse dogajalo v majhni kuhinji, kjer je bil v enem od kotov lijak, poleg njega pa manjša zelena mizica. Enkrat mesečno je mama imela posebno opravilo. V lijaku je namočila majhne bele krpice, s trakci na vsaki strani. Če jih je kuhala kot plenice, se ne spomnim. Na mizici je te krpice drgnila in mencala. Bilo je videti, kot da so krvave. Punce smo čepele na vogalih mizice, jo opazovale pri delu in se začudeno spraševale, le kaj počne. Na naša vprašanja, kaj so te krpice, se je v zadregi izmikala in nam ni dala pravega odgovora. Bila je sramežljiva in o teh stvareh se ni govorilo. Šele veliko let pozneje smo ugotovile, da je na roke prala vložke, ki jih je uporabljala v času menstruacije. Tudi te krpice so enkrat mesečno visele na vrvi na vrtu, tako kot plenice na pričujoči fotografiji.
Ko smo bile malo večje, smo tudi same na roke prale predvsem volnena oblačila, katera nam je vse mama spletla (seštrikala). Imele smo štrikane jope, puloverje, kape, žabe (gambe, ki so neznosno pikale po nogah). To smo vse prale na roke. A takrat so bili že drugi časi, imeli smo pralni stroj, na roke smo prale zato, da se oblačila ne bi prehitro uničila.
Plehnata kad, ki sem jo že omenila, pa je v naši hiši imela še eno vlogo. V njej smo se namreč vsi kopali, saj kopalnice tudi še nismo imeli. Dolga je bila približno 70-80 cm in široka približno 40-50 cm. Mama je na štedilniku segrela vodo in vročo zlila v kad ter jo zmešala z mrzlo. Potem nam je dovolila, da smo vsaka posebej stopile vanjo. Namilila nas je, nam oprala lase, z lončkom nas je potem splaknila in nas zavila v čisto brisačo. Kopanje je bilo na sporedu vsako soboto zvečer. Oblekla nas je v čiste flanelaste pižame, katere je vse sama sešila. V isti vodi smo se skopale vse štiri sestre. To vodo pa je potem uporabila še za pranje tal.
Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: 1970
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija