1977 Begunje – Vozači

Fanta čisto spredaj, ki se je odločno nekam namenil, nihče ne prepozna.

V prvi vrsti z leve proti desni stojijo: Stanko Zalar, ki se je prepoznal po drži rok, s palci, zataknjenimi v žepe. Malo dekle z belo kapo je neznano, fant v pleteni jopi z velikimi belimi gumbi in belo kapo je Ciril Srnel, fantič v temni jopi in prestrašenega pogleda je neznan. Poleg njega je Janez Zakrajšek, svetlolasi fant v črtastem puloverju pa je prav tako neznan. Kdo je črnolaska za Cirilom, ni mogoče ugotoviti, prav tako ne za fanta, ki mu je videti le polovico obraza. Okroglolično dekle z belo kapo je Jerca Otoničar. Čisto zadaj: fant v kapi s šilkom je neznan, ta, ki je obrnjen v levo stran, pa je Tomaž Popit.

Za neznanim svetlolascem je videti del obraza dekleta, ki je verjetno Marica Pirman. Dekle poleg v svetli ruti je Mojca Anzeljc, damica v karirasti jakni in svetli kapi pa Marija Lenarčič. Kodrolasec zadaj je Jože Perušek. Dekle v črtastem krilu, z ruto na glavi in vrečko v rokah, je Leonida Tekavec, poleg nje stoji Matjaž Kranjc. Fant pred njim z dvignjeno desnico in levo roko v žepu je neznan, prav tako fant zadaj v beli kapi, mogoče je eden izmed njiju Peter Strle. Fanta, ki se objemata preko ramen, sta Toni Turšič na levi in Marjan Intihar na desni strani. Skrajno desno bi mogoče bil Darko Kraševec ali pa Tone Korošec.

Šolske torbe, takole postavljene v vrsto, so pomenile samo eno: vrstni red, kako bomo šli na avtobus. Torba na levi strani nakazuje začetek nove vrste za drug avtobus. To je bil ustaljen način, kako priti na avtobus brez prerivanja. Kdor si je hotel priboriti najboljše mesto, po navadi so ostala le še stojišča, le redko je bilo možno dobiti še prost sedež, se je takoj po koncu pouka pognal ven, da je svojo torbo čimprej postavil v vrsto. Včasih je komu uspelo, da mu je kdo, ki je bil hitrejši in dober prijatelj, držal mesto tudi za njegovo torbo, s čemer pa se ostali po navadi niso najbolj strinjali. Ko je avtobus pripeljal, so se učenci postavili v vrsto tako, kot so bile postavljene torbe in se vkrcali brez prerivanja in pregovarjanja. To je bil red, ki smo ga vsi spoštovali.

Otroci so se v šolo vozili z več avtobusi. Z Vidovske planote in cajnarske doline je vozil “vidovski avtobus”, z otavskega konca je vozil “otavc”, otroci iz vasi Lovranovo, Malni, Jeršanovo in ostalih vasi v tem predelu so se pripeljali s tako imenovanim rednim avtobusom, ki je bil namenjen prevozu odraslih potnikov. Otroke iz Dobca pa je vozil kombi podjetja Gradišče. Če se je hotel kdo iz Bezuljaka pretihotapiti v ta kombi, ga je učiteljica Jožica Košir hitro odkrila in ga povlekla ven. Otroci iz Osredka in okoliških vasi na Vidovski planoti so morali priti peš do Bavdkove gostilne v Žilcah (v Sveti Vid se je kraj preimenoval leta 1992), prav tako so do glavne ceste pešačili otroci iz Kremence, Ponikev, Otonice, Podslivnice, Mahnetov. Nekaj šoferjev bo ostalo v spominih mnogih vozačev. Kot. npr. šofer “čikaguma”, ki ni prenesel, da je kdo žvečil. “Takoj čigumo ven!”, je zakričal. Drug šofer se je rad spustil v klepet, spraševal, kako je bilo v šoli in podobne stvari. Če smo bili preveč glasni, je eden izmed šoferjev rad “cuknil”, to je na hitro zabremzal in speljal naprej, da nas je malo razmetalo po sicer polnem avtobusu in smo se vsaj za trenutek umirili. Včasih je kateri od šoferjev potegnil nekaj metrov naprej od avtobusne postaje, da smo se prestrašili, da nas ne bo odpeljal v naslednji kraj … Ožbolt, Maček, Kaplan, Lenček, Obreza so bili naši šoferji. Večina jih je med vožnjo kadila in v avtobusu je včasih prav neznosno smrdelo.

Šolarji iz Topola smo imeli leseno avtobusno postajo s prav tako leseno streho, ki je stala ob glavni cesti nasproti gostilne pri Darinki (Petrič). Do postaje smo hodili po makadamski poti skozi vas, a le spodnji del vasi. Otroci iz zgornjega dela vasi so hodili na otavski avtobus in so ga čakali v Selščku, pri Granati, to je v tistem križišču, kjer pripelje cesta iz Rakitne. Jeseni smo raje kot po makadamu ubrali pot skozi sosedov sadovnjak in si nabrali sočnih jabolk, hrušk in sliv. Včasih se je sosed hudoval, ker smo preveč travo stlačili, a kaj, ko je bila hoja po poti prav dolgočasna. Včasih smo med čakanjem na avtobus še odigrali eno nogometno tekmo na dvorišču pred gostilno. V mrzlem, deževnem, vetrovnem vremenu smo se stiskali v tisti mali leseni hišici in napenjali ušesa, če se avtobus že bliža. Če je bilo čisto ozračje, smo ga menda slišali vse do Cajnarjev, vsaj tako se nam je zdelo. Pozimi je avtobus velikokrat imel zamudo. Slišali smo, da so pod njim kurili, da bi nafta odmrznila. Če je bila poledica ali veliko snega, tudi ni mogel speljati klanca od Cajnarjev do Žilc. Tako mi v Topolu, kot tudi v vseh drugih vaseh smo otroci imeli enako razmišljanje: če ga še pet minut ne bo, gremo domov. To smo sicer za vsak slučaj večkrat ponovili, a enkrat v tistih petih minutah je avtobus pripeljal, tako nam ni ostalo drugega, kot iti v šolo.

Za učence višjih razredov, ki so imeli 7 ali 8 ur pouka, kot tudi za tiste, ki so morali ostati pri dopolnilnem pouku, je bil na voljo dodatni avtobus. Za tiste, ki so bili bolj odprtih glav in so hodili k dodatnemu pouku, pa ni bilo organiziranega prevoza, saj je bil ta pouk kot predura, zjutraj, pred poukom. Tudi pevski zbor je imel svoje vaje zjutraj pred poukom, zato sem tisti dan šla že zgodaj od doma s staršema, ko sta šla v službo. Na poti od Bresta do šole sem se vedno ustavila v pekarni pri Gorjupu, kjer sem si kupila še toplo žemljico ali kakšno drugo pekarsko dobroto.

Konec poletja smo se vaški otroci zbrali in šli pogledat, če je z avtobusno postajo vse v redu. Pokosili smo plevel naokrog, pribili kakšno desko, ki je med letom odstopila, pobrali smeti in jo pripravili na novo šolsko leto.