Na fotografiji sem verjetno star kakšnih pet ali šest let. Tako sem poskusil določiti letnico nastanka risbe.
Pri nas doma je bil Lojze Perko velikokrat omenjen. Z mamo je bil prijatelj verjetno še iz Loža, kjer je bila moja mama doma. Tudi z očetom se je dobro razumel še iz časov, ko smo stanovali v Starem trgu. Prav pogosto pri nas ni bil na obisku, saj v tistih časih ljudje niso potovali iz kraja v kraj. Tudi za krajša potovanja so bili na voljo le redki avtobusi ali pa kolo.
Seveda sem za Lojzeta Perka izvedel že zelo zgodaj. O njem se je vedno govorilo spoštljivo in zelo sem si želel, da bi ga srečal. Nameraval sem mu povedati, da tudi jaz rad rišem.
Stanovali smo v Begunjah v šoli, oče je bil šolski upravitelj. In neko nedeljo se je Perko nenapovedano pojavil pri nas v Begunjah. Saj niti ne vem, kako bi se lahko najavil. Takrat sta bili v Begunjah le dve telefonski številki. Eno je imela pošta, drugo pa miličar, ki je stanoval v stavbi med župniščem in cerkvijo. Kako je Perko prišel, se ne spomnim, ampak nenadoma je pred vrati stal tisti Perko, o katerem sem toliko slišal.
Mama se ga je zelo razveselila, videti je bilo, da sta bila prijatelja. Ravno je pripravljala kosilo, kuhala je “ajmoht”. Očeta ni bilo doma, mama je Perkota povabila naj sede in naj počaka na očeta in kosilo.
Perko in mama sta klepetala in klepetala, jaz pa sem ga gledal od strani in s pogledom iskal, če ima prste popackane z barvo, tako kot se je to dogajalo meni, kadar sem risal s tintnim svinčnikom. Tudi na obleki nisem opazil nobenih sledi barve.
Čez nekaj časa pa me Perko le pokliče. Bil je zelo prijazen, spraševal me je, če vem, kje je v šoli kakšen risalni list in kakšna barvna kreda. Seveda sem vedel, v pisarni! V šolsko pisarno nikoli nisem smel, še manj pa sem se smel tam česa dotakniti. Ampak kot petletni fantič sem presneto dobro vedel prav za vse v pisarni. Če me je sam Perko poslal v pisarno, pa že moram iti. Z veseljem sem prinesel pravi risalni list, na kakršnega nisem še nikoli risal in škatlo kred.
To je bila čisto nova škatla s kakšnimi desetimi barvnimi kredami, ki so bile vse še neuporabljene. To ni bila navadna škatla s kakšnimi koščki kred, prav ošiljene so bile in nedotaknjene. Bile so posebne krede, saj je bila vsaka tam, kjer se jo pri risanju drži, ovita v papir z belo-zelenim vzorčkom. Bile so vseh možnih barv in med njimi so bile celo živozelena, rdeča in vijoličasta. Ponosno sem mu prinesel škatlo, saj sem vedel, da je mama ne bi našla.
Potem pa je prišlo tisto strašno razočaranje. Izbral je kredo najbolj nemogoče barve – rjavo. Za vijoličasto, živozeleno in rdečo se še zmenil ni, pa sem mu jih vsaj dvakrat pokazal.
No, in potem sem moral sesti na štokrle, nekaj sekund me je gledal in potem je začel risati. Mikalo me je, da bi gledal, kako on riše, pa je vztrajal, da naj gledam tja, kamor mi je naročil. Spomnim se samo, da ni risal s špico, kot se piše po tabli, ampak je kredo držal bolj postrani.
Potem pa je prišlo še drugo razočaranje. S prstom je spacal že narisano risbo. S palcem je razmazal lepe črte, da je bilo vse razmazano.
Kaj se je dogajalo naprej, mi ni bilo več važno. Oče se je vrnil, imeli smo kosilo, Perko pa je bil ves čas široko nasmejan.
Slovarček:
- miličar: pripadnik Ljudske milice, takratne policije
- ajmoht: obara
- tintni svinčnik: svinčnik, ki je vseboval barvilo vijolične barve. Če si ga zmočil ali oslinil, je bila pisava izrazitejša, bolj vidna. Zapisano se je zelo težko izbrisalo, če sploh.
- štokrle: kuhinjski stol brez naslona
Kraj: Begunje
Datum: 1958
Avtor: Lojze Perko
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 24. 9. 2020
Oblika: risba s kredo