Obe sliki sem našla v fondu neobjavljenih fotografij na Starih slikah. Sklepam, da sta nastali nekje v Loški dolini.
Na prvo sem pomislila, ko mi je Ladica Štritof pripovedovala o predvojni fantovski skupini v sklopu katoliške organizacije Orli, ki so se imenovali Slovenski fantje. Videvala jih je kot dekletce in se natančno spomnila njihovih uniform: klobukov, jopičev in pumparic in pozneje potrdila, da so bili to fantje na tej sliki …
Prvi v skupini drži prapor, na katerem se zdi, da je podoba papeža. V ozadju so med železnimi rebračami reklame za pasti za čevlje Gladis in IIirija ter telovadni nastop Odeon, tako da so se fantje skoraj gotovo fotografirali pred neko trgovino v času, ko je bila zaprta, mogoče na nedeljo ali praznik. Časovna umestitev nastanka obeh slik je okvirna: Orli so še delovali leta 1939, domobranci, kakršni so na naslednji sliki, pa od 1943 do 1945.
Orli so nastali leta 1905, njihov idejni pobudnik je bil dr. Janez Evangelist Krek v okviru katoliških prosvetnih društev in Slovenske krščanskosocialne delavske zveze.
Sokoli in Orli niso bili v preveč prijateljskih odnosih. Sokoli so priznavali katoličanstvo, a so mu odrekali pravico do popolnega obvladovanja slovenskega naroda, nasprotno pa je bil Orel v celoti pod okriljem in vplivom Cerkve.
O nobeni od obeh slik ne vemo ničesar – ne točno kdaj, ne kje sta bili posneti in kdo ju je napravil pa tudi osebe na sliki so neznane. Pač pa je nedvomno, da gre na prvi sliki za Slovenske fante v sklopu predvojnih Orlov in njihove uniforme, na drugi pa so fantje v domobranskih uniformah. Ne vemo ali sta bili skupini kakorkoli povezani, samo namig se nanaša nanju, namreč, da so se mnogi orlovski Slovenski fantje pozneje odločili za vstop k beli gardi oziroma domobrancem. Bili so jedro bele garde oziroma MVAC – Milizia Volontaria Anti Comunista, ki so jo oborožili, plačevali in nadzorovali Italijani, po kapitulaciji Italije pa jih je velik del pristal pod nemškim okriljem v slovenskem domobranstvu.
Ta fotografija fantov v drugačnih uniformah je bila poleg prve z napisom “Slovenski fantje 1944” na hrbtni strani. Nič drugega ni znano, razpoznajo se le domobranske uniforme.
Po kapitulaciji Italije je bil del bele garde, tj. MVAC mobiliziran k domobrancem, del njih pa je pristopil prostovoljno. Slednji so bili oboroženi in so spadali pod nemško SS komando kot Slowenische Landsvehr. To je bila SS formacija slovenske narodnosti, ime slovensko domobranstvo pa jim je dal Erwin Roesener, ki je bil od januarja 1945 neposredni poveljnik domobranskih enot. General Rupnik je bil inšpektor slovenskega domobranstva, operativni oficir pa Schumaher. Drugi del domobrancev je bil zaposlen v javnih službah.
V spominu znanca pa je ostala tale zgodba:
Mladi Bločan je šel k partizanom. Že prve dni so šli na dolg pohod in potem napadli nek kraj pri Kočevju ali Kočevje samo. Tri dni so ležali v zasedi, dež je nažigal po njih, mraz je bilo … hrane pa nič, tako je pripovedoval čez leta. Pa je vstal in šel domov, potem pa h domobrancem. “Tam sem bil vsaj na suhem in jesti sem dobil …!”
Po vojni se je eno leto skrival v senu in šele po razglasu splošne amnestije nekako spet prišel med ljudi … Pravzaprav pa mu že od začetka ni bilo do vojskovanja. Ko so jih poslali v neki vasi po hišah iskat skrite partizane, je v seniku za tramom zagledal prestrašene oči, a se je še tisti trenutek obrnil stran in javil naprej, da ni našel nikogar ... je povedal čez čas.
Okoli božiča pa se je na Babnem Polju ustavil partizanski Notranjski odred. Babnopoljski župnik Anton Črnugelj, ki je v vojnem času svojim župljanom pomagal kakor je vedel in znal, se je pripravljal na praznike. Enako kot župnik v Prezidu in župnik Kraljič v Čabru je tudi on zelo poudarjal in izkazoval domoljubje in narodno zavest. Med drugim je za vedno ostal v spominu prebivalcem civilnega logorja pod Snežnikom, ker jim je poslal preprost ročni mlin – žrmlje, s katerim so mogli zmleti žito in koruzo za skromno prehrano v času prezimovanja v gozdu.
Tistikrat pa se je pripravljal na božično mašo polnočnico. Zelo težki časi so bili in možnosti za praznovanje skromne, toda potrebe po prazniku, ki bi povzdignil duha in obudil upanje, so bile še večje kot v mirnem času – tudi med partizani.
Z Notranjskim odredom je takrat v vas prišel godec Gričar, ki je na harmoniko igral borbene koračnice, a tudi slovenske ljudske in glasbo za ples. Vsekakor je imel za vzdušje v enoti veliko vlogo, saj je način delovanja kakršnekoli glasbe na človeka velikokrat prav magičen – to je znano že od pradavnine. Tako se je tudi župnik Črnugelj obrnil na partizanskega komandanta in prosil ali Gričar lahko pride igrat k polnočnici. Komandant je to dovolil in tudi godec je rad prišel. Ko so domačini in borci prihajali v cerkev, pa je župnik postavil pogoj: ” S puškami pa ne v cerkev! Puške ne sodijo v sveti prostor!” In tako je bilo. Cerkev je bila nabito polna, harmonikar Gričar iz Notranjskega odreda pa je s svojo glasbo obogatil božično polnočno slovesnost.
Spomin na ta dogodek med vaščani Babnega Polja ostaja eden od simbolov vsega hudega, kar je vas prestala in hkrati zmage človečnosti nad razdiralnostjo vojne. Ko pa je bila leta 1975 na Babnem Polju spominska slovesnost ob 40-letnici domobranskega poboja partizanskih kurirjev, se je je udeležil tudi godec Gričar. Skupaj z domačini je obujal spomine na tisti božič, ko pa so ga vprašali ali še kaj igra na harmoniko, je malo otožno pripomnil, da so zdaj drugačni časi in ljudje njegove muzike več tako radi ne poslušajo …
Viri:
- Tone Vesel, Babno Polje, maj 2021, ustno
- prof. Avsec Anton, Medvode, maj 2021, ustno
- Ladica Štritof, Koper, maj 2021, ustno
Kraj: Loška dolina
Datum: okoli 1939 do 1944
Avtor: ni znan pri nobeni od slik
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: 2 fotografiji