O plesih v Postojnski jami v času Avstro-Ogrske sta že pisala Ivanka Gantar 9. 5. 2018 in Franc Perko 14. 6. 2018, tudi objavljeni sliki sta zelo podobni pričujoči. Tako domnevam, da so vse delo istega slikarja, vendar verjetno ne upodabljajo istega plesa. Iz različnih virov sklepam, da je slika nastala leta 1903. Kakorkoli, zdi se mi vredno še kaj povedati o teh prireditvah.
Plesi so bili vsako leto 15. avgusta in za binkošti. To je praznik Svetega Duha, izvira iz grške besede pentakosta, kar pomeni petdeseti. Na 50. dan po Veliki noči rimskokatoliška cerkev praznuje prihod Svetega Duha, ki naj bi se po Lukovem poročilu z ognjem in mečem spustil na zbrane apostole in jim dal dar govorjenja v različnih jezikih. Koncil v Konstantinoplu leta 381 je kot podobo Svetega Duha priznal goloba. V Postojnski jami so vsako leto binkoštni ponedeljek praznovali tudi v spomin na njeno odkritje leta 14. 4. 1818.
Plesalo se je v Tanz Salle, današnji Kongresni dvorani, oddaljeni 500 metrov od vhoda, visoki 12 metrov s površino 750 kvadratnih metrov. Plesišče je bilo že osvetljeno z električnimi obločnicami in številnimi svečami. Nedaleč od plesne dvorane so leta 1899 postavili prvi podzemni poštni urad na svetu. Tam prodane razglednice so opremili s posebnim poštnim žigom. Leta 1904 je bilo na binkoštni ponedeljek oddanih v tem uradu 13. 800 razglednic, težkih skupaj 60 kilogramov. Poštni urad je posloval do leta 1927. Oblačila plesalcev niso bila prav primerna za ples, a treba je upoštevati stalno temperaturo 8 stopinj, zato tudi pokrivala niso bila odveč. Na levi strani slike zbudi pozornost ne prav majhen sod in ob njem dolga miza za okrepčilo gostov. Kronist je zapisal: “V plesni dvorani je bil zrak popolnoma čist in ne daleč strani prav dobra pitna voda. Vendar pa so ljudje rajši segali po vrčku hladnega piva ali kozarcu iskrenega terana, ki se je tu točil ob veseli in vriskajoči godbi.” Seveda pa bi med množico takratnih obiskovalcev težko slišali slovensko besedo. Obiskovalci so bili bodisi plemiškega rodu, bodisi visoki državni uradniki ali častniki. In seveda prvi predstavniki nastajajočega sloja podjetnikov. Slednjim je bilo še posebej v čast, da so se že družili z aristokrati. Nihče od njih pa ni mogel slutiti, da bo čez komaj 15 let nastal nov svet. Ne bo več ne cesarja ne več kot 400 let stare države, plemiški naslovi bodo izgubili sijaj in privilegije, tudi v jami se ne bo več plesalo.
Današnjo podobo je vhod v Postojnsko jamo dobil leta 1928 z dograditvijo vhodne ploščadi z upravno zgradbo ter recepcijo. Po načrtih Pietra Palumba je gradbeno podjetje Ghira e Pollaco iz Trsta zgradilo monumentalno poslopje v današnji podobi. V pritličju sta dvorani venecianka in dvorana stebrov, v prvem nadstropju pa plesna dvorana z odprto teraso. Seveda je več kot 20- letno fašistično nasilje nad Slovenci na Primorskem pustilo globoke sledi, grenki spomini še živijo, a je treba zaradi zgodovinske objektivnosti povedati še nekaj. V tistem času, ko je bila Primorska del Italije, se je njena podoba precej spremenila. Zgrajeni sta bili hidrocentrali Doblar in Plave na Soči (še danes brezhibno delujeta), zgrajene in asfaltirane so bile ceste od Trsta do jugoslovanske meje v Planini, od Postojne do Reke, od Gorice do Razdrtega in Bovca, tudi najvišja gorska cesta od Loga pod Mangartom na Mangartsko sedlo. Elektrificirani sta bili železniški progi od Trsta do Postojne in od Pivke do Reke. V večjih krajih so bile postavljene za tisti čas impozantne zgradbe, ki še danes služijo svojemu namenu itd. Republika Italija je šele v 60-letih odplačala bančna posojila za nekatere od teh gradenj.
Končno še drobec iz kasnejših časov. Ko so se odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo sredi petdeseti let otoplili, je prišel na obisk generalni sekretar KP SZ Nikita Hruščov in pokazali so mu tudi Postojnsko jamo. Na dan obiska smo v duhu tistega časa šolarji stali na Titovem trgu in mahali, ko je kolona črnih limuzin hitro drsela mimo na Jamsko cesto. Visokega gosta nisem videl. Precej kasneje pa mi je jamski vodič povedal zanimiv pripetljaj. Ko so bili gostje nekje v jami, je za hip zmanjkalo osvetlitve, nastala je popolna tema. Čez nekaj trenutkov, ko je spet prišla svetloba, so tesno okrog Hruščova stali njegovi varnostniki s pištolami, štrlečimi na vse strani. Profesionalci. Takoj nato se je ogled normalno nadaljeval.
Vse je sedaj drugače, tudi zadnje strani razglednic.
Viri:
- Postojna na prelomu stoletij, besedilo Alenka Čuk, izdala Občina Postojna, 2006
Kraj: Postojnska jama
Datum: domnevno 1903
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 12. 7. 2021
Oblika: razglednica