1941 Rakek – Mesnica

Na sliki je mesnica Ivana Gregoriča na Rakeku. Napis je na pročelju hiše in prav tako na strehi, sestavljen iz opeke drugačne barve.

Gregoričeva mesnica je pričela delati okrog leta 1930. V njej so kupovali meso tudi italijanski financarji. Do železniške postaje so ga nosili v kovčkih iz šibja. Če je bil kovček pretežak, ga je s kolesom peljal Berdon, ki se je pri Gregoriču učil za mesarja. Kmalu po vojni pa se je zaposlil na rampi. Ko so očeta odpeljali v internacijo, je meso sekala mati sama. Kot mesarja – sekača so po vojni zaposlili Rada Bučarja. Pred vojno so klali sami, po vojni pa so zanje klali v mesnici pri Roglju na Uncu. Meso so hodili iskat s koreto, včasih pa ga je pripeljal tudi Vipavec, ki je imel konja. Po vojni je bila hrana na karte, ki so imele odrezke, na katerih je pisalo, koliko mesa pripada prinositelju. Karte so bile težke, srednje in lahke in posebne za nosečnice. Velikokrat se je zgodilo, da so še pred odprtjem mesnice stali ljudje v vrsti, da bi zagotovo dobili meso, ker ga je primanjkovalo, tudi zaradi obvezne oddaje. Gregoričeva mesnica je bila odprta do leta 1950.

Gospod v civilu je Ivan Gregorič, fantiček z zvončki je njegov sin Andrej. Eden od italijanskih zavojevalcev je Ferrucio Marchi, ki je bil vodja fašistov na Rakeku. Čisto po italijansko se prilizujejo, so nasmejani. Očeta Ivana pa so kasneje poslali v internacijo, kjer je tudi umrl.

V špici frčade piše Mesarija in nad napisom so goveji rogovi. Za oknom, ozaljšanem s cvetlicami, je kuhinja. Mesar je bil tudi Ivanov sin Janez. Delal je v mesnici v Domiceljevi hiši, pred tem je bil tam bufet. Kadar smo imeli koline, nas je zabaval z anekdotami iz službe. Pa ne le z njimi.

Vse povedano.