Fotografija je nastala v začetku meseca septembra 1959 na letovanju na glavni plaži v mestu Hvar na otoku Hvaru. Vsi štirje smo veselo dopustniško razpoloženi in sproščeni. Na sliki levo na trdi deski sedi moj oče Drago, jaz predšolska deklica “kraljujem” na edini razpoložljivi blazini, na drugi trdi deski desno pa sedi gospodična Margit, ki je tedaj živela v Berlinu, poleg nje pa še moj stric Uroš Domicelj. Domnevam, da uživam na mehki blazini le zaradi te fotografije, ki jo je ovekovečila moja teta Ljubica Domicelj. Iz pripovedovanja mi je poznano, da smo Margit spoznali leto prej, prav na tej plaži, ko je letovala skupaj s svojo materjo.
Večkrat sem slišala izjave, da imajo nekateri Nemci toliko denarja, da se lahko po več mesecev grejejo na toplem hvarskem soncu. Za naš takratni skromni standard je bilo to dejstvo nezaslišano oziroma kar misija nemogoče. Čeprav je minilo že toliko let, se spominjam, da smo bili nastanjeni v privatni kamniti hiši. Dvorišče okrog hiše je krasilo drevo granatnega jabolka. Ves otok, narava in okolica, je bil zame, mestnega otroka, ena sama eksotika. Hvar je zagotovo najlepši ravno septembra, ko ni prevroče in ko že zori grozdje. Vse okoli glavne plaže je bilo polno vinogradov belega grozdja. Ves čas dopusta smo imeli, kot se spodobi za Hvar, sonce.
Oče se je iz Zenice do Splita pripeljal z vlakom, jaz s stricem in teto iz Ljubljane tudi, gospodična Margit pa z vlakom iz Berlina. Zbirno mesto je bilo pri potniški ladji Partizanka, ki nas je pripeljala do mesta Hvar. Teta Ljubica je vsakič vzela na plažo toaletno torbico. Ker mi je bil ta pojem kot otroku povsem neznan in tuj, sem mislila, da ima teta za poleti za na plažo “ta letno torbico”. Pri starosti pet let in pol mi je še vedno delala težave črka R. Teta mi je pred odhodom na pot rekla, da me ne bodo hoteli vzeti “na brod za Hvar”, ker rečem “blod”. Malo sem premislila in rekla: “Tetica, kaj pa če bom rekla ladja?” Tako me je slovenska beseda rešila hudega, kajti morje sem imela najrajši, teta pa se je samo rahlo nasmehnila, saj k temu ni imela več kaj dodati. Bila sem precej zvedav otrok in sem kar naprej spraševala to in ono – vprašanja so kar deževala, drugo za drugim. Pri pogovorih v družbi odraslih sem budno pazila, da mi ne uide kakšna beseda. Tako sem malo hitreje odraščala.
Na tej sliki sva z očetom na poti na plažo. Jaz sem oblečena v lahko poletno oblekico in v levi roki ponosno držim napihljivo žogo za v morje, v desni pa majhno pleteno košarico. Na glavi imam obroček za lase, kar je bil tedaj precej pogost dodatek. Moj oče je tudi v poletni opravi, srajci s kratkimi rokavi in v kratkih poletnih hlačah. Oba sva obuta v poletna obuvala. Na sliki v ozadju je viden stolp hvarske cerkve in nekaj hiš ter razkošna palma. Pot do plaže je bila res krasna – velike agave, v nebo segajoči borovci, ki so oddajali globoko senco ter nepozaben vonj sivke v zraku, ki je tako značilen za ta otok in tedaj še kristalno čisto morje.
Tu pa sem srečna v družbi s svojo punčko Beti, ki sem jo imela zelo rada. Beti je bila iz gume in kot taka zelo praktična za na plažo in za v morje. Tedaj sem še plavala z obročem. Spominjam pa se tudi nekega neljubega dogodka s tega lepega dopusta. Vsem skupaj sem na plaži vztrajno težila, da hočem imeti kopalke z nedrčkom, enako, kot to nosijo vse ostale ženske. Oče me je nazadnje peljal na samo v kabino in me na štiri oči pošteno oštel ter me tako na hitro utišal.
Očitno se mi je zelo mudilo v svet odraslih.
Slovarček:
- brod: hrvaška beseda za ladjo
Viri:
- Ljubica in Uroš Domicelj
Prispevek je napisala: Jasna Kalemba Lavrenčič.
Kraj: mesto Hvar
Datum: september 1959
Avtor: Ljubica in Uroš Domicelj
Zbirka: Jasna Kalemba Lavrenčič
Skenirano: 8. 3. 2021 (Janez Lavrenčič)
Oblika: skenirana datoteka