Revija Nova moda je približno enakih let kot Burda. Slednja je imela v večini klasične modele in smo tedaj rekle, da je bolj za stare babe. Če bi mi sedaj kdo to rekel, bi bil takoj na vrsti – pri meni in na urgenci. Nova moda je bila namenjena mlajšim in ni bila konkurenčna Burdi, saj je imela vsaka svoj krog bralk. V njej je bilo veliko modelov s krojno polo in navodili, več pletenja kot v Burdi, nekaj kuharskih receptov in veliko reklam. Le-te nas takrat niso motile, ker so bile lepe. Imeli so dobre fotografe. Bile pa so nam tudi v prid, ker bi bila brez njih revija dražja. Za jugoslovanske razmere že tako ni bila poceni. Pa kaj se hoče, treba je biti v trendu.
Revija je izhajala mesečno in smo jo komaj čakale. Na vlaku je potem na svetlo privlekla vsaka svojo. V tišini smo jo listale in še kaditi smo pozabile. Naslednji dan smo kapljale na vlak vsaka s svojo vrečko. V pomladnih in poletnih mesecih je bilo v njih blago in čez kakšne tri, štiri dni je prišla vsaka v novi obleki. Takrat se je še splačalo šivati. Ponudba v trgovinah ni bila kaj prida, blago pa je bilo poceni. V jesenskih in zimskih dneh pa smo naslednji dan po novi reviji prihajale na vlak z vrečkami z volno. Drugo jutro smo že vse štrikale. Zagreble smo se za kupe, zagrnile zavese, fajn zakadile in štrikale. Malo pred Borovnico je prišel sprevodnik, odprl vrata, razgrnil zavese, malo pomahal z roko, da je razpihal dim in rekel: »Dajmo štrikat!« in odšel naprej. Za karte ni vprašal, ker so vsi poznali naš štrikarski krožek. Nekoč sem si kupila kilogram nebesno modre volne. Plačala sem s čekom, ki še do danes ni prišel naokrog. Jopica je pa še.
Priloga z navodili za šivanje je bila sprva v nemškem jeziku, kasneje pa tudi v srbohrvaškem. Tu so opisani vsi modeli, kolikokrat je potrebno kateri del urezati, na kateri krojni poli je kroj (A, B, C, D) in pod katero številko. Tudi tiste, ki se nikoli niso učile nemško, so to razumele.
Na krojni poli je ogromno risb, ena čez drugo, a ni tako zahtevno, kot se morda zdi. Imela sem številko obleke 34 in tako majhne na krojni poli ni bilo. Sčasoma sem pogruntala, da mi popolnima ustreza nemška številka 38. Obleko sem lahko urezala brez dodatka za šive in bila mi je kot ulita. Z dodatki za šive je sama muka in ogromno dela. Kroj je vedno le na eni strani in tam so tudi črte. Da bi bile te črte vidne tudi na drugi strani, je treba pikirati in potem tisti sukanec še porezati – ma, komu se pa da. Številke tudi niso vse enake. Nemške so bile večje kot naše (po JUS-u), italijanske pa manjše. Italijanske hlače številka 42 mi niso bile nikdar prav. Kot mi tudi še sedaj niso. Šivam pa še. Prav po teh krojih iz starih modnih revij. Saj pravijo, da čez sedem let vse prav pride. Le da sedaj več ne krojim po številki 38, ampak malo večji.
Kraj: Rakek
Datum: 1968
Avtor: L. Schwann, Düsseldorf, Nemčija
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: revija