Rokovnjači so slovenska ustreznica evropskim ljudskim junakom: tirolskemu Andreju Hoferju, angleškemu Robinu Hoodu, slovaškemu in poljskemu Janošiku, srbskim hajdukom in italijanskemu Fra Diavolu …
Živeli so v trdno urejeni skupnosti, ki so jo sestavljali vojaški ubežniki, v svojih vrstah so imeli tudi ženske, otroke in starejše. Svoje privržence in pomočnike so imeli v mestih, trgih in vaseh. Sporazumevali so se s posebno govorico – rokovnjaščino. Središče so imeli nad izvirom Savinje in Kamniške Bistrice, kjer se nad planinsko kočo nahajajo Nandetove jame in v Udin Borštu severno od Kranja. Najbolj znani rokovnjači so bili Veliki Groga (po njem nosi ime gostilna v Kamniku), Dimež in Črni Jurij. Njihovo število se je najbolj povečalo v času pred Ilirskimi provincami, roparski pohodi pa so postajali vedno hujši.
Prvi so jih poskušali zatreti Francozi. Leta 1853 jih je vojska dokončno uničila. Na Kranjskem se je uveljavilo orožništvo, ki je uvedlo red in mir. Na prelazu Učak- Trojane je postavljen spomenik napadu rokovnjačev na skupino Napoleonovih vojakov leta 1809.
- Postavne Napoleonove vojake so igrali: Vinko Modec, Vinko Toni, Tone Zalar. Oblečeni so v prave gledališke kostume. Ne vem pa, od kod so puške.
Josip Jurčič (1844–1881) je eden prvih slovenskih pripovednikov in realističnih pisateljev. Tematika njegovih del so nevsakdanji dogodki in ljudski posebneži, v svoja dela je vpletal kmečke značaje in narodno vprašanje. Ko je Josip Jurčič zasnoval svoje Rokovnjače, ni hotel, da bi delo obveljalo za socialno dramo. Rokovnjači so mu bili zgolj »navadna tatinska združba«. Ker pa se v delu prepletata boj med visoko družbo in malim človekom v času Ilirskih provinc, moremo in moramo prepoznati prav to. Junak zgodbe je, rokovnjaški poglavar Groga, človek plemenitega rodu, ki mu je bila v preteklosti storjena krivica, v času francoske okupacije prevzame vodenje rokovnjaške tolpe. Čeprav vseskozi zagotavlja, da mu gre za pravico malega človeka, se na koncu njegov boj izteče v osebno maščevanje.
Jurčičev roman o rokovnjačih, slovenskih razbojnikih iz 19. stoletja je Fran Govekar uporabil kot predlogo za svojo dramatizacijo Rokovnjači. To je drama – narodna igra v petih dejanjih s petjem. Nastopa kar 32 oseb (7 žensk, 25 moških). Dogaja se leta 1810 v Kamniku, v Črnem Grabnu, na Kolovcu in okolici. Prva izdaja je izšla 1899, druga pa leta 1904.
Govekarjevi Rokovnjači so bili velika gledališka uspešnica, ki so jo znova in znova uprizarjali. Premiera prve uprizoritve je bila 7. 2. 1899 v režiji Rudolfa Inemanna, ki je odigral glavnega junaka Nandeta. Igro so predstavili tudi v Trstu in Mariboru.
Fran Govekar (1871–1949) je bil slovenski pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec. Bil je urednik Slovenskega naroda, urejal je revijo Slovan in bil gledališki intendant. Javnemu mnenju navkljub je namesto Cankarjevih dram uprizarjal svoje, zato je moral zaradi nepriljubljenosti odstopiti. Velja za načelnega in praktičnega začetnika naturalizma v slovenskem slovstvu in je vanj uvedel ideje naturalistične smeri npr. alkoholizem, nemoralnost, dednost … Njegovo najbolj znano delo je naturalistični roman V krvi (1896). Po njem se imenuje OŠ na Igu, Govekarjeva ulica in Društvo Fran Govekar Ig.
Ko se je vojna končala, so Govekarjevi Rokovnjači nadaljevali svoj pohod po slovenskih odrih. V poklicnih gledališčih so jih uprizarjali še pet desetletij po nastanku, na ljubiteljskih odrih pa jih občasno še vedno igrajo. Po številu nastopajočih mislim, da je režiser Miloš Benčina izbral tudi Govekarjevo dramatizacijo za obe izvedbi uprizoritev Rokovnjačev. Te slike so iz prve izvedbe 1953, drugo izvedbo pa so postavili na oder tri leta pozneje.
Beseda rokovnjač ni zadovoljivo pojasnjena. Morda je izpeljana iz besede urok v pomenu uročiti. Levstik pa izvaja besedo iz roka, ki temelji na ustnem izročilu, po katerem naj bi rokovnjači otrokom sekali roke in si z njimi v temi svetili. Simbol rokovnjačev je bila v brinovem dimu posušena odsekana otroška roka, zato so ljudje mislili, da imajo nadnaravno moč in so se jih bali.
- Rokovnjači v igri so bili: Tone Šepec, Ivan Telič, Stane Okoliš, Zdravko Kraševec, Stanko Mlakar, Franc Tomc, Janez Ravšelj.
- Sedita: Viktor Strle in Francka Perušek.
Igralci so odigrali vloge v oblekah, ki so jih našli v domačih omarah. Le nekaj glavnih igralcev je imelo gledališke kostume. Otroci imajo na glavah papirnate čake. Bila je pomlad, saj cvete sadno drevje. Ne prepoznam pa lokacije slikanja.
- Stojijo: Ivan Mercina, Tone Šepec, Ivan Škrbec, Jože Šepec, Rudi Gašperin, Anica Ule, Franc Ravšelj, Francka Palčič, Zdravko Kraševec, Rozka Debevec, Vinko Turšič, Vinko Toni, Marija Benčina in režiser Miloš Benčina.
- Na sredini so: Ema Janež, Janez Frank in Stanko Mlakar.
- Nižje: Stane Okoliš, Francka Perušek, Ivan Telič, Janez Rudolf in Franc Tomc.
- Spodaj ležijo: Tone Zalar, Viktor Strle, Janez Ravšelj, Ivan Lenarčič in Vinko Modec.
- Otroci: Tonček Šepec, Rudi Mlakar, Rudi Markolčič, Mitja Jenko, Trubo Bodnar, Janez Benčina in Lojze Tomc.
Slovarček:
- rokomavh: malovreden, ničvreden človek; tat
- intendant: upravnik gledališča
- urok: kar koga uroči, zlasti beseda, pogled
- naturalizem: evropska umetnostna smer v 19. stol.
Viri:
- zbornik DPD Svoboda Loška dolina
- https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2012062112443241/
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Rokovnja%C5%A1tvo
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Govekar
Kraj: Stari trg
Datum: 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 25. 6. 2014
Oblika: negativ 135