Franc Bečaj je bil rojen 13. 7. 1879 pri Svetem Vidu nad Cerknico, umrl je leta 1955 v Cerknici. Ukvarjal se je s kiparstvom, mizarstvom, slikarstvom, podobarstvom in tudi zidarstvom. V letih 1914-1915 se je preselil v novo hišo v Cerknici, kjer si je postavil tudi čebelnjak.
Slika je izrezanka. Glede na njegovo vsestransko področje dela je možno, da je tudi ta izrezanka njegovo delo.
V Čebelarsko podružnico za sodni okraj Cerknica se je vključil ob njeni ustanovitvi 25.1.1920 in postal njen prvi tajnik in blagajnik.
Iz zapisov v Slovenskem čebelarju (SČ) vidimo, da je bil izredno dejaven v društvu. Dolga leta je bil tajnik in blagajnik, nekaj časa pa tudi predsednik. Bil je vsestransko aktiven na področju čebelarstva. Udeležil se je tudi razstave čebelarskih izdelkov v ljubljanskem Marijanišču in prejel nagrado – diplomo in denarno nagrado v vrednosti 200 kron. Od leta 1922 do 1944 je bil tudi aktiven poročevalec gozdnega medenja pri nas.
Opazovalna služba
Namen opazovalne službe medenja je posredovanje podatkov medenja čebelarjem prevoznikom o medenju na posameznih področjih. V začetku je poročanje potekalo preko pošte z ustreznimi posebnimi dopisnicami. Razvoj je šel naprej. Danes poteka preko avtomatskega javljanja iz opazovalnih postaj.
Na sliki sta čebelarja ČD Rakek – Jože Opeka in Jernej Lukek.
Na našem območju jih vidite v gozdu, to so paviljončki z enim panjem in elektronsko tehtnico, na visokih podstavkih zaradi nevarnosti medveda.
Za začetnika opazovalne službe pri nas lahko štejemo Antona Žnideršiča, ki je opazovalne postaje povzel po švicarskih čebelarjih. Po njihovem vzoru je Centralno društvo na Dunaju postavilo enake opazovalne postaje na Avstrijskem. Med njimi je bil v letu 1901 tudi njegov čebelnjak v Ilirski Bistrici.
V Slovenskem čebelarju letnik 1902 je podrobno opisal pomembnost in način delovanja opazovalne postaje. Za dobro delovanje je opredelil potrebno minimalno opremo, in sicer: tehtnico, ustrezen sistem panja, ustrezno čebeljo družino in toplomer. Leta 1904 je bil objavljen poziv za ustanovitev opazovalnih postaj. Tako maja leta 1907 poleg opazovalne postaje v Ilirski Bistrici zasledimo še opazovalno postajo Podgorje pri Kamniku. Do konca leta je bilo ustanovljenih že šest opazovalnih postaj, v letu 1913 pa 12, med njimi tudi Grahovo pri Cerknici, ki jo je vodil Josip Kobal. Leta 1920 na seznamu opazovalnih postaj zasledimo Dolenjo vas pri Cerknici. Aprila leta 1922 je bila v seznam vključena opazovalna postaja Cerknica pri Rakeku, ki jo je vodil Franc Bečaj in to nalogo opravljal z vso vestnostjo vse do leta 1944. Vseh opazovalnic je bilo že 23. V poročilu za mesece maj, junij in julij leta 1925 Verbič navaja, da je bil skupen donos medu v Cerknici 22,20 kg
Poleg poročanja je v Slovenskem čebelarju objavljal tudi prispevke o čebelarjenju na našem področju. Tako je leta 1934 objavil zanimiv članek: »Medenje hoje na Notranjskem«.
»Kot star čebelar sem prišel po večletnem intenzivnem opazovanju pojavov medenja hoje do nastopnih rezultatov. Spomladanski meseci preteklega leta, april, maj in junij, so bili zaradi obilnega dežja in dokaj mrzlega vremena v tukajšnjem okolišu za čebele in tudi za čebelarje naravnost katastrofalni. S strahom smo gledali v bodočnost. Kajti doba paše je bila pri kraju, čebele pa popolnoma suhe, da ne rečem sestradane. Na hojo niti mislili nismo, ker smo nanjo računali šele leta 1934. Koncem junija se je vreme vendarle obrnilo in pritisnila je precejšnja vročina. Da se nekoliko razvedrim, sem zapustil 1. julija svoje takrat še dokaj revne čebelice in jo mahnil z nekim tovarišem na nekakšen izvid preko cerkniškega polja in jezerske gladine v gozd Javornik. Tu se mi je takoj ob prihodu razveselilo oko in srce in prešla skrb za moje čebelice, kajti na obronku gozda sem zasledil znake medenja hoje. Takoj jo ubereva s tovarišem radostna nazaj in postaviva na ta kraj najine prve čebele. Seveda, posnemalcev ni manjkalo in že 15. julija je stalo na tem pasišču 250 A.-Ž. panjev. Zaradi morebitnega požara smo razpostavili sklade naših panjev v primernih presledkih. Ta čebelarska naselbina je potem nudila sliko nekakšnega skavtskega taborišča. Obiskovalcev ni manjkalo, kajti posečali je nismo le čebelarji, ampak v velikem številu tudi izletniki, kopalci in ljubitelji narave. Užitka je nudila vsakomur več kot dovolj, kajti šumenje čebelic, njih marljivost in urnost je pač v slehernemu prijetno odjeknila. Da se pa čebelarji nismo zadovoljili le z bučanjem čebelic, sem v veliko veselje čebelarjev postavil dne 12. julija tudi tehtnico na to pasišče. Donos se je od dneva do dneva prav presenetljivo večal. Hvala našemu patronu sv. Ambrožu — konec letine je bil prav blagoslovljen in sladak. Omenim pa lahko, da je hoja medila le krajevno in izjemoma. Gozd Javornik je medil le v dolžini kakih 6 do 7 km in 2 do 3 km v širini. In tudi na tem kompleksu niso medile vse hoje. Kolikor sem dognal, so medila le starejša, močna in dobro razrastla drevesa. Po lastnem prepričanju lahko omenim, da je prihodnje leto upati na splošno medenje hoje. Seveda ne smemo pozabiti, da je to odvisno od igre narave. Ako bo prihodnjo pomlad obilo dežja, da se zemlja napije vlage, v poletju pa nastopi izdatna vročina, je medenje hoje neizogibno in blagor sv. Ambroža zajamčen”.
Franc Bečaj ob čebelnjaku leta 1950. Ob njem neznan otrok.
Pretečeno nedeljo sedimo pred mojim čebelnjakom in kramljamo glede prezimljenja čebel in o čebelarstvu obče. Nekako sredi popoldan jo primaha dobro mlad fantalin in me popraša, če imam kakšen star AŽ panj odveč, češ, da si namerava nabaviti čebele. Da pa ne bo pri tem podjetju financijalno preveč prizadet, bo pač poskušal čebelariti v početku s starimi panji. Jaz njegove želje nisem mogel ugoditi, ker nimam starih panjev na razpolago.
Ta pomenek je zasledoval in ga tudi kremenito izkoristil, trden a ne malo navihan kmet iz oddaljene hribovske okolice, ki je bil v naši družbi pred čebelnjakom. Takoj se je oglasil. Kaj fant, star panj iščeč? Jaz imam en star panj in ti ga radevolje izročim brez vsake odškodnine, kar ponj pridi. Fant je bil te obljube videzno vzradoščen in je dejal, da pride po ta panj tekom prihodnjega tedna.
Naslednji dan popoldan pride ta fantič do mene in me prosi, naj grem z njim k omenjenemu kmetu po obljubljeni panj. Res jo ubereva tja, ko prideva v bližino domačije je kmet naju zapazil, se hudomušno nasmehnil in dejal. Aha fant si prišel po star panj? Panj dobiš takoj če ga češ, družine pa ne. Poklical je svojo boljšo polovico, ki se je čez trenutek pokazala na pragu vežnih vrat v obliki male zverižene in pokvečene ženice. Kmet je pokazal nanjo in dejal: Eko, tu imaš star panj pa glej da se ti ne vname, kajti če se ti ta panj vname, ga ne boš nikoli več pogasil. V tem hipu pa se je bil panj že vnel, gasil ga je kmet sam kako in koliko časa ne vem, ker temu gašenju midva nisva prisostvovala marveč sva jo jadrno odkurila.
Slovarček:
- izrezanka: iz papirja ali podobnega ploskega materiala izrezana podoba
Viri:
- Miroslav Juvančič: Kronika čebelarstva na Rakeku.
- Helena Mele: Čebelarstvo na Notranjskem.
- Zapiski in rokopisi Franca Bečaja.
Kraj: Cerknica
Datum: 1945 (izrezanka), neznano, 1920 (črno-bela fotografija)
Avtor: Franc Bečaj (?), Ciril Vidrih, neznan
Zbirka: Čebelarsko društvo Rakek
Skenirano: 16. 12. 2020
Oblika: izrezanka, 2 fotografiji