Ti posnetki so ostali kot negativi na filmu, ki ga je poslikal Vinko Toni in ga razvitega zavil v listič, na katerem med drugim piše “Gasilke, maj 1953, Titova štafeta”. Ni razloga, da napisu ne bi verjeli. Kraj nastanka teh slik pa je vsekakor Stari trg.
Prizorišča prve slike je ob cesti med Perkovo rojstno hišo, v kateri je bila takrat pošta in še kaj, ter med Nižjo gimnazijo nasproti. V ozadju se vidijo vrata TVD Partizan oziroma prejšnjega Sokolskega doma. Niti telovadnice TVD Partizan niti Perkove rojstne hiše ni več, na mestu Nižje gimnazije pa je skoraj enaka nadomestna zgradba z lokali in stanovanji.
Na sliki je večja skupina mladih ljudi na slavnostnem dogodku: poleg gasilcev in gasilk so tu v večini dijaki Nižje gimnazije Stari trg, ki so prišli na sprejem Štafete mladosti. Ne vemo, kako je štafeta takrat potovala in tudi kdo je govornik na sliki zaman ugibam. Na desni se vidi vihrati zastave, najbrž tri – slovensko, partijsko in jugoslovansko, na levi v ozadju pa sta okni, kjer je bil desetletja frizerski salon Zupanc, a šele po letu 1961. Pod okni z rešetkami so postavljeni gasilci z žensko (pol)desetino. So tudi deklice skrajno levo gasilski ženski podmladek ali le navadne dijakinje Nižje gimnazije? Na desni so dečki, za katere se na prvi pogled zdi, da jim proslava ni prav nič mar – kakor da so si našli drugo zabavo, kajti videti je, kot da s stisnjenimi pestmi igrajo en kovač konja kuje ali morda kakšno bolj fantovsko … Govornik jim je gotovo dolgočasen … Toda – ne!! Če res dobro pogledaš, se vidi da srednji deček drži v rokah štafetno palico, ostala dva pa si jo zavzeto ogledujeta. Seveda, oni imajo štafetno palico, in eden tam zadaj ima na glavi pionirsko kapo … Prav oni so središče dogajanja in manjši dečki na drugi strani mimo govornika zvedavo kukajo k njim!!
Dan mladosti, 25. maj leta 1953, je vsekakor dan, vreden praznovanja: mir je že osem let, čeprav v zraku že visi tržaška kriza, ki se bo skrajno zaostrila to jesen, revščina in razdejanje se – resda prav počasi – umikata, krivice so drugačne kot včasih, pravic je vsaj na papirju vedno več, nastaja socializem po meri človeka … No, brez hudobije: mladina je bila in je nosilec upanja, svobode in razvoja, v hudih časih toliko bolj. Dan mladosti in Titova štafeta poosebljata požrtvovalnost, domoljubje, žar in zanos jugoslovanske mladine … Dan mladosti je bil tudi dan, ko so bili najstarejši pionirji sprejeti v Zvezo socialistične mladine Jugoslavije in s tem nekako postali odrasli … Ob tem dogodku konec osnovne šole smo imeli kakih petnajst let, nismo imeli še volilne pravice, smeli pa smo že v službo in mnogi so šli res, če so le imeli kam.
Na prizorišču tega dogodka so čez leta, mislim da 1961 ali 1962, postavili leseno poslopje s trafiko, nadstreškom in klopmi, kjer si lahko pod streho počakal na avtobus, ki je tiste čase že začel vsak dan voziti v šolo tudi Babnopoljske otroke, da jim ni bilo treba biti v internatu. Bilo je imenitno poslopje, resda pravzaprav baraka, narejena iz ladijskega poda, ožganega z nekakšno vročo lampo in premazana s prozornim lakom – lisasta skratka, a za tisti čas zelo moderna. V trafiki je Škvarčeva mama prodajala tobak in časopise. Tja sem hodila po klobaso tobaka za žvečenje, kadar sva se z mamo odpravljali k staremu očetu na Poljane, kako leto pozneje pa sem se kar tresla od nestrpnosti, kdaj bodo spet dobili barvno hrvaško revijo Filmski svet …
Na obeh slikah s skupinama gasilcev in gasilk je v ozadju precejšnje razdejanje – krušeč se zid, stara guma, kup tramov in zadaj nekaj kot manjši hlev, deloma zidan, deloma lesen. Glede na pločnik na desni in železno kovano ograjo na sliki s fanti in dekleti si mislim, da gre mogoče za hišo Karla Kovača v centru Starega trga, prav nasproti slavnostnega prizorišča. Na sliki, kjer so mladi gasilci in gasilke, precej zanesljivo prepoznam le enega: skrajno desno čepi še mladi Geršičev ata iz Nadleska; mislim da mu je bilo ime Franc. V zadnji vrsti tretji levo pa mogoče stoji Janez Mihelčič, Majdarjev s Knežje Njive, a domneva je zelo majava – Knežja Njiva je nekam daleč za prostovoljno gasilstvo v Starem trgu, čeprav je tudi res, da so kneški šolarji tisto uro hoda do šole v Starem trgu pretekli ko gamsi in smo jih Markovljani komaj dohajali, če so se spustili z vajeti … Navsezadnje pa: koliko je bilo takratno gasilstvo res prostovoljno? Bile so potrebe po njem, in če si bil povabljen, pozvan ali predlagan, si pač šel. Tako nekako razumem pripoved nekdanje tečajnice prve pomoči prav iz teh let: “So rekli, da naj grem na tečaj, pa sem šla. Kaj sem pa hotela?” Nekakšno trdo prostovoljstvo … Je bilo tudi z gasilkami tako? Gotovo pa je bilo zadaj tudi nekaj navdušenja, solidarnosti in zdrave želje biti v pomoč skupnosti, ki ji pripadaš. Če se mimogrede lahko še družiš z vrstniki in se tudi kaj koristnega naučiš – kaj bi človek v danih razmerah še hotel več? In ko se proslavlja Dan mladosti res ne sme nihče manjkati, tudi če ni več mladinec.
No, da ne bi bilo ob sliki dvoma ali so na njej res gasilci, ima dekle na sredini v rokah muštek – vsaj kolikor se jaz razumem na gasilsko opremo.
Dekleta, lepa ko pušeljc, z gasilskimi kapami na glavah … Vsaj mislim, da so gasilske – kaj bi še lahko bilo drugega? Vsekakor imenitne – otroci smo takrat umirali, da bi lahko vsaj pomerili ali potipali tako kapo, saj so spominjale na pokrivala zmagovitih Titovih partizanov in ponosne JLA, ki nas je čuvala pred vsem hudim. Kdo jim ne bi želel biti vsaj malo podoben?!
Zdi se, da imajo dekleta tudi enake obleke: krilo na gloken in srajčno vzorčasto bluzico s kratkimi rokavi, razen ene, ki ima zgornji del drugačen. So oblačila dobile pri gasilcih? So si jih sešile same? So si jih sposodile?… Povezovalni in krepčilni čar uniforme pa ostaja neuničljiv, ne glede na to, ali se pojavi na bojišču, na ulici ali na salonskem parketu.
Če bo po sreči, povprašam o dogodku katero od deklet na sliki, kajti zdi se mi, da vsaj dve poznam: tista v sredini bi lahko bila Milena Kraševec iz Vrhnike, skrajno desna pa Francka Strle iz Pudoba. Tudi drugi obrazi se mi zdijo znani, a imena se ne prikažejo – če sem jih sploh kdaj poznala.
Slovarček:
- lampa: luč; v tem primeru najbrž prenosni plinski gorilnik (domači mojstri bodo gotovo vedeli celotno pogovorno ime te naprave; mogoče lot-lampa?)
- na gloken: na zvon, v tem primeru zvončasto krilo
- en kovač konja kuje: otroška izštevanka
- muštek: nastavek za gasilno cev
Kraj: Stari trg
Datum: 1. 5. 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 16. 10. 2010
Oblika: 3 x negativ