Rakovška železniška postaja v letu 1957, na kateri je lepo vidna najnovejša pridobitev ne le postaje, temveč celotne železnice – elektrifikacija. Nebo je prepredeno z električnimi žicami. Ko je pozimi pripeljal električni vlak in so bile žice rahlo pomrznjene, se je tako lepo iskrilo kot ob novoletni jelki. Sedeminštirideset let kasneje pa so pomrznile malo preveč in se ni več iskrilo. Se ni imelo kaj. Žled je svoje delo temeljito opravil.
Konec leta 1954 je električni vlak pripeljal že do Rakeka. Proga je bila neposredni priključena na Ljubljano kot glavno izhodiščno točko za in potniške brzovlake, za tovorne pa na postajo Zalog. Za odsek Rakek – Postojna je dajala energijo električna napajalna postaja v Pivki. Višina voznega voda je bil 5,10 metra nad gornjim robom tirnice. Čeprav je bila elektrifikacija proge velik finančni zalogaj (20 milijonov dinarjev za en kilometer proge, delavska plača je bila 10.220 dinarjev), je prinesla veliko prihranka in prednosti. Ni bilo treba več dovažati premoga v Postojno, s čimer so prihranili 10 milijonov letno. Prav tako so v parne lokomotive v Postojni natočili vodo, ki je bila zaradi pomanjkanja izredno draga, dražja kot na drugih vodnih postajah. Prihranek pri vodi je znašal milijon dinarjev. Pogonski stroški parnih in električnih lokomotiv so bili v razmerju 2,5 : 1. Še 16 milijonov prihranka. Znižala se je izraba parnih lokomotiv, kar je prineslo dodatnih 5 milijonov prihranka.
Elektrifikacijska dela za ta odsek so znašala 160 milijonov dinarjev. Opremo in material so izdelala domača podjetja. Namesto stopničastih cevnih drogov so le te izdelali iz nerabnih starih tračnic. Montirali so jih petsto. Porabili so 50 ton profilirane bakrene žice. Vse delo so opravili domači delavci, brez tuje pomoči.
Drži, da imajo vsake oči svojega malarja. Jaz sem na sliki videla najprej ostanek vodne postaje. To pa zato, ker sem še kot otrok videla delavca na rampi, ki se je poleti tam »tuširal«. Voda je od nekod očitno še pritekla. Ramparji so res garali in v poletni vročini so se nekateri osvežili prav pod to cevjo. Izgledala je precej neugledno, je bila pa koristna. Miloš pa je na sliki videl trafiko. In res je bila tam. Spomnim se še, da so prodajali po en cigaret. Bila je edina prodajalna časopisov na Rakeku. V njej je prodajala Jelka Zorc, kasneje pa gospa Rajk, ki je z družino stanovala na železniški postaji. Ko so se preselili v Ljubljano, se je tu izmenjalo več prodajalk, dokler niso trafike v začetku devetdesetih zaprli.Viri:
- Slovenski poročevalec (29.12.1954), letnik 15, številka 304. URN:NBN:SI:DOC-P8NKGPZ1 from http://www.dlib.si
Kraj: Rakek
Datum: 1957
Avtor: Karel Rustja
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 10. 2014
Oblika: negativ