Pisalo se je leto 1951, ko so se začele priprave na elektrifikacijo krajev v Vidovskih hribih za tiste čase popolnoma neznano čudo električne razsvetljave. Slika je nastala ob že nekoliko dvignjenem drogu konec vasi Rudolfovo, ki je bil postavljen na Povletovi njivi v Repniku. Pri tem delu je bilo prisotnih kar nekaj odraslih moških, veliko pa tudi fantičev pri 16 letih, ki so bili v povojnih časih glavna delovna sila.
Dolgo so trajale priprave za ta veliki projekt: izmeriti teren, kjer bo potekala trasa, zakoličiti razdaljo med drogovi, po hribu, ravnini, pa spet po klancu navzdol, seveda se tudi izogniti orani njivi, da je bil drog postavljen v jameljču, da ni oviral oranja itd. Po vseh hišah je bilo treba napeljati inštalacijo, ne nazadnje tudi nekatere posameznike prepričati, da se je lahko po steni razbijalo, saj so bile hiše večinoma iz kamna. Večina gospodinjstev se je odločila le za dve žarnici – eno v kuhinji in eno v »hiši«. Za čuda, da se je moj oče odločil dati žarnico tudi zunaj nad klet, da je svetila hkrati naravnost v hleve k prašičem, v drvarnico in štalo. In v presenečenje vsem je ta svetloba segala tudi do treh sosedovih hiš. Takrat nam je bilo to nekaj neverjetnega.
Za te priključke po hišah je bilo treba plačati nekaj prispevka, ves ostali strošek pa je krila država. Je pa bilo treba skopati jame za drogove. Vsaka hiša je bila dolžna skopati tri jame. Če kdo tega ni zmogel, je moral sam poskrbeti, da mu je to delo opravil nekdo drug, seveda proti plačilu. Takile fantiči, kot je bil moj brat star 15 let, so bili ravno pravšnji, da so kopali jame tudi za druge.
Te priprave so potekale celo leto 1951, leta 1952, nekje čez poletje, pa je končno elektrika posvetila. V vsaki vasi smo pripravili pogostitev za vse delavce in za vse vaščane. To je bil seveda velik dogodek.
Prebivalci Vidovskih hribov smo bili srečni za tako pridobitev, saj to nam je resnično spremenilo življenje. Prej smo bili navajeni na petrolejke in laterne. Petrolej je bil drag in je bilo treba kar naprej luč privijat na manjšo svetlobo, da se je petroleja čim manj porabilo. In naš ata je še potem kar naprej godrnjal, da luč preveč sveti, koliko elektrike da se bo porabilo.
Moj starejši brat, ki je bil iznajdljiv kolikor ga je bilo, je od žarnice iz hiše napeljal žico v štibelc in tam napravil še eno luč, eno pa nad krušno peč. Žico je prinesel stric iz Ljubljane vso razpokano, ampak brat je to nekako zalepil in seveda se je ni smel noben dotikati, da ga ne bi streslo.
Sprva smo za razsvetljavo plačevali pavšalni znesek. Če je slučajno kdo nabavil likalnik, je bilo treba pa posebej prijaviti. Zgodilo se je, da so v enem gospodinjstvu dobili likalnik in ga niso prijavili. Ko je bila inšpekcija po hišah in so ta likalnik odkrili, so imeli zelo hude težave. Sreča, da je moj brat še pravočasno pobral in skril tisto razpokano žico iz štibelca in iznad peči. Bog ne daj, da bi to dobili.
Verjetno je bila napeljava in ureditev na splošno bolj slaba, saj je toka kar naprej zmanjkovalo, še posebej kadar je grmelo. V takih primerih je bilo treba v Cerknico poklicati električarja. Spet je bil za to najbolj primeren moj brat Tone, vsakič lepo na kolo in po strokovnjaka. Za Vidovski kraj je bil zadolžen električar Franc Mramor doma z Unca. Ko je nekoč spet nekaj grmelo in zmanjkalo toka, se je naš Tone uprl. Ni se peljal v Cerknico, ampak sta s prijateljem prinesla lojtro, jo naslonila na transformator, Tone je zlezel in se skobacal skozi majhno okence v notranjost in elektriko priklopil. To se je kar nekajkrat zgodilo, tako da je France Mramor začel razmišljati, kako da sedaj v Žilcah tok deluje brez prekinitev. Kar sam je prišel pogledat naravnost k nam. Naš Tone nič hudega sluteč, se je pa pohvalil: “Nič vas ne rabimo, to sedaj kar jaz porihtam.” Kaj hujšega! Mramor je prav kričal: “Ti fantič imaš toliko za iskat v transformatorju, kod jaz v vašem špajzu. Naj ti ne pride nikdar več kaj takega na pamet!”
Stvar so potem rešili tako, da se je v Žilce za stalno naselil električar Jaka Petavs in bil tako vedno pri roki.
Sedaj si ne moremo predstavljati življenja brez elektrike. Ne samo brez razsvetljave, tudi brez hladilnika, kuhalnika, raznih gospodinjskih strojčkov. Vse smo kuhali na štedilniku na drva, tudi belo perilo, greli vodo za umivat, za prat perilo, pomivat posodo, tudi kuhali za prašiče. V štedilniku na drva smo zakurili trikrat na dan. Podneta za spodkurit je bila stalno napravljena in posušena shranjena pod štedilnikom, da je hitro zagorelo. Je pa bil problem z vžigalicami, ki se jih je zelo težko dobilo. Nekaj časa po vojni so bile narejene iz malo tršega papirja in imele konice pomočene v žveplo. Dolgo je trajalo, da so zagorele, zato smo jim rekli, “Pet minut počakaj”.
Tudi papirja ni bilo in in je bilo treba delati z njim skrajno varčno. Veliko smo si pomagali z žerjavico, tako da smo dali v štedilnik debelo bukovo poleno, ki je tlelo, da se je žerjavica ohranila. Večkrat pa smo poklicali sosedo, če imajo kaj žerjavice pri njih. Otroci smo hitro stekli z železno lopatko, prinesli od soseda žerjavico in zadevo rešili.
Hladilnika nismo niti poznali. Ko smo poleti zaklali kakšno kokoš ali ovčko, smo dali meso v sosedovo klet, da se je ohranilo nekaj dni.
Vstajali smo z zoro in šli spat z mrakom. Lahko samo pomislimo, koliko smo imeli dela za golo preživetje iz dneva v dan.
- Spodaj z očali – neprepoznan,
- zgoraj levo v brezrokavniku Tone Tekavec, Bahnetov iz Rudolfovega,
- zadaj pokrit s kapo – France Dragolič iz Cerknice,
- spredaj ob drogu – France Mramor, električar z Unca,
- takoj za njim Jože Brence, Rakičanov iz Čohovega,
- za njim – Milan Štritof, Mihov iz Ravni.
- Skrajno desno stoji Đuro Vukičevič, ki je bil na KLO (Krajevni ljudski odbor) Cajnarje,
- pred njim je Milan Tekavec, Klančarjev s Koroščega
- pred njim – Tone Tekavec, tudi Klančarjev s Koroščega,
- na drog je naslonjen Jože Hribljan – Šuštarjev iz Ravni.
Slovarček:
- špajz: shramba,
- hiša: glavni prostor z zidano pečjo,
- štibelc: manjša soba za spanje
- lojtra: lestev.
Prispevek je napisala: Ana Ivančič.
Kraj: Rudolfovo
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 18. 1. 2020
Oblika: fotografija