Na predvojaško vzgojo so nas vpoklicali zgodaj poleti leta 1963. Spalnica je bil senik, kopalnica bližnji potok, ki so ga stražile pijavke, jedilnica kozolec, kuhinja in »štab« pa je bil v hiši. Imeli smo tudi tržnico. Ta je bila na kmetovi njivi, kjer je imel vsajeno »skuho« (korenje – rumeno, peso, kolerabo in solato). Lahko bi rekli, da smo imeli samooskrbo.
V spominu mi je bilo delo v kuhinji. Ker nismo bili preveč navdušeni nad delom kuharskih pomočnikov, smo bili pač določeni s strani svojih nadrejenih. Naj opišem pripravo solate. Dežurni v kuhinji je odšel na tržnico (njivo) po solato. Bila je res velika. Potem je sledilo čiščenje in pranje solate. Kuharica je bila zelo natančna, zahtevala je, da se vsak list solate pregleda in po potrebi odstrani predvsem res zelo majhne polžke s hiško. Žal je njen sistem deloval le, če je bila poleg. Ko je odšla, je solata končala na robu lesenega čebra in z dvema rezoma zaplavala v vodi, skupaj z malimi polžki v hišicah. To pa je bila potem tema ob kosilu.
Na začetku septembra smo se spet dobili skupaj, odšli smo na pohod po poteh partizanskih odredov v Cerkno.
Nekaj o začetkih predvojaške vzgoje.
Zakonska podlaga začetkov predvojaške vzgoje po drugi svetovni vojni najdemo v Zakonu o vojaški obveznosti državljanov Federativne ljudske republike Jugoslavije objavljene v Uradnem listu FLRJ 28 – 179/46. Vlada FLRJ je na osnovi Ustave in zgoraj navedenega zakona sprejela Uredbo vlade FLRJ o predvojaški vzgoji. Mladinska knjiga je na osnovi tega leta 1948 izdala brošuro »O predvojaški vzgoji«.

»Velik del nalog pri izvajanju uredbe o predvojaški vzgoji nosi Ljudska mladina. Ker se s septembrom pričenja redno delo na tem področju, dajemo vsem aktivom to brošuro kot pripomoček pri agitaciji, popularizaciji in razlaganju potrebe predvojaške vzgoje in kot pripomoček pri vseh pripravah za pričetek rednega dela. Dolžnost vseh aktivov, mladinskih voditeljev in vodstev je, da se temeljito spoznajo s tem materialom. – Glavni odbor Ljudske mladine Slovenije.«
Posebnost sistema predvojaške vzgoje je bil tudi v tem, da je bila oblika prilagojena. Oblika, ki je opisana na začetku, je veljala za delavce, vajence in poklicne šole. Srednješolci in študentje so imeli usposabljanje kot sestavni del učnega programa, dopolnjenega z »vikend paketom«.
Ti so se izvajali kasneje tudi v vojašnicah na Blokah. Tako se spominjam konec osemdesetih let, ko so že nastajale težave z neudeležbo študentov, predvsem iz Ljubljane. Študente, ki so zamujali oziroma so bili celo pripeljani s prisilo na Bloke, je čakal tu dodaten sprejem. Sam sem takrat sodeloval po službeni dolžnosti, kot predavatelj tako imenovane »političke nastave«. Ob prihodu v vojašnico me je stražar odpeljal do skupine zamudnikov, ki so sedeli na vročem soncu. Na vprašanje, zakaj se ne usedejo v senco dreves, sem dobil odgovor izza hrbta. Obrnil sem se in tu je bil kapetan, ki je povedal, da je to kazen. V kapetanu sem prepoznal moža sestrične moje žene iz Ljubljane Milutina, beseda je dala besedo in našli smo kompromis. Študentje so se lahko premestili v senco, vendar so morali to »šolsko uro« stati. Po končanem uradnem delu smo se po sproščenem klepetu prijateljsko razšli. Študentje na spoznanje orožja in streljanje na strelišče na Bloški Polici, sam pa z Milutinom v vojaško kantino na klepet ob kavi.
Slovarček:
- politička nastava (sh.): neke vrste državljanska vzgoja
Viri:
- O predvojaški vzgoji. Mladinska knjiga, 1948.
Kraj: Ravne na Blokah
Datum: 1963
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miro Juvančič
Skenirano: 10. 4. 2020 (3); 9. 6. 2920 (1, 2, 4, 5)
Oblika: 3 fotografije in publikacija