Kal pri Ambrusu, rojstna hiša moje mame. Sem se je k Ani Mišmaš leta 1899 priženil Franc Hribar ml. s Korinja, po domače Mihatov. Imel je sina Franceta ml. in štiri hčere. Ko je napočil čas in ker je bil sinko edinko kar se žensk tiče bolj trde sorte, se je France st. odpravil v Tisovec k Francetu Zupančiču – Hrenovemu (prav veliko domišljije pri imenih niso imeli) ter mu rekel: »France, ti imaš sina in hčere, jaz imam sina in hčere. Zamenjajva!« In sta, kot živino.
Nasproti vhoda v hišo, ki ga vidimo na sliki, je še en prav tak. Pod obemi vrati je bila ogromna špranja in pozimi je bilo peklensko mraz (oksimoron). Prostor med vrati je bil kuhinja, jedilnica in veža. Takoj za tem vhodom je bila na desni kuhinja, ki je obsegala kurišče krušne peči in mizo, ki je služila kot delovni pult in odlagališče za nekaj skromne posode ter sklednik. Naprej je bil vhod v sobo, v kateri je bila desno za vrati krušna peč, na kateri smo še za časa moje predšolske ere ružili koruzo. Na njej so spali manjši otroci. Za pečjo je bila zakonska postelja, pa ne tako široka, kot so današnje, omara, na steni pa sliki Srca Jezusovega in Srca Marijinega ter Bohkov kot.
Nasproti je bila še ena soba (okno na levi strani hiše), kjer sta bili dve postelji, v katerih so spali starejši otroci po dva v eni in obrnjena na kontra, da si od vonja smrdljivih nog laže zaspal. V prostoru s kuhinjo je bila na drugem koncu miza. Ne velika, glede na številno družino, in ne na sredi, ampak prislonjena ob steno. Tu so jedli. Čeprav jim z njim ni bilo lahko, je mama očetu vedno rekla atek, tudi ko jo je nagarbal, ker ni hotela iti v gostilno po cigarete. Imel je navado, da je pri jedi bral časopis. Ker ni bil pozoren na hrano, so vedno lačni otroci toliko bolj hiteli in ponavadi mu ni ostalo nič. Kot otrok sem hodila z mamo »domov«. V tej hiši je začasno živela teta in kadar sva z mamo prišli, smo obedovali kot v starih časih. Veliko ni imela, ni bila pa uhrna. Meni se je zdelo imenitno. Bilo je nekaj posebnega, drugače kot doma, ko smo imeli vsak svoj krožnik, pa čeprav emajliran. Skuhala je zelje in koruzne žgance, ne polento. V lončeno skledo, kakršne imajo dandanes za okras, je stresla zelje, vanj koruzne žgance in jih zabelila z ocvirki. Še angelčki bi jedli, če bi ritke imeli.
Vsi otroci so že davno odšli od doma s trebuhom za kruhom, mama za deklo k Milavcu v Dolenjo vas. Ko je atek umrl, so se bratje in sestre skupno odločili, naj grunt ostane najstarejšemu sinu, ker so imeli ostali že svoje domove in službe. Ta gruntar pa si je bivalne razmere uredil po svoje. Preselil se je v Ljubljano v blok in se zaposlil v tovarni. Kmetija je propadala. Najprej se je podrl hlev, ker sta nekdaj vedno stala dva prekrasna prama, nekaj krav in so se prosto sprehajali morski prašički. Nekaj let kasneje se je sama vase, pod težo bremena spominov, pogreznila hiša. Najdlje je kljubovala kašča (na sliki na levi). Še vedno pa stoji mogočen toplar. Vsakokrat ko smo bili tam, je mama povedala, da ga je pomagala postavljati. Pod njim je atek kuhal šnops in ker je bilo mraz, so večino sproti spili. Kuhanja je naučil tudi mojo mamo. Le njo, ostalih sester ne, bratov pa sploh ne. Očitno jim ni zaupal, saj je bilo že zgodaj videti, da jabolko ne pade daleč od drevesa – vsi fantje so šli po očetovih pijanskih stopinjah.
Drva so za žagat, France pa verjetno v zidanici. Kaže, da se bo tega dela lotila kar moja mama, ki je na sredi slike. Še ko se je preselila v Dolenjo vas, je hodila »domov« pomagat, dokler ni imela svoje njive in živine. Tam čisto na desni – se ne vidi – je bila štirna, iz katere so zajemali z ajmerjem. Pogled v njeno globino je bil srhljiv. Bala sem se je.Slovarček:
- oksimoron: bistroumni nesmisel (iz grškega oxys – oster in moros – neumen), je besedna figura, ki združuje dva nasprotujoča si ali izključujoča se pojma. Prešeren: Slovo od mladosti: »… molče trobental bo …«; Soneti nesreče, 5. sonet: »… Prijazna smrt! predolgo se ne múdi ….«; aktualno: pošten politik.
- Tisovec: naselje v občini Dobrepolje, malo več kot štiri kvadratne kilometre in pol, 37 prebivalcev
- kašča: samostojna stavba za shranjevanje žita, suhih mesnin in drugih kmečkih pridelkov npr. sadja in vina
- sklednik: na steno pritrjen kos kuhinjske opreme za shranjevanje skled
- uhrna: skopa
- pram: temno rjav konj
- toplar: dvojni kozolec, sestavljen je iz dveh vzporedno postavljenih stebrov z latami. Pokrit je s štirikapno ali dvokapno streho
- štirna: vodnjak
- ajmar: vedro
Kraj: Kal
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija