Na fotografiji rojaka Alojza Tomca avstro-ogrski vojak razdeljuje hrano svojim soborcem nekje ob Piavi. Najbrž je kakšna čorba, in če je bilo kaj mesa v njej, je bil to mogoče kvečjemu črv. Prosti koncu vojne so ne le civilisti, ampak tudi vojaki na fronti trpeli lakoto. Juhe so kuhali tudi iz peteršiljeve korenine, če so jo le dobili, regrata, začimb, ki so jih našli in divjih lukov, ki je Kras prepoln.
Problemi v prehrani avstro-ogrske vojske so se začeli že takoj prvo leto vojne, saj je začelo primanjkovati žit. Naslednje leto so začeli že z omejevanjem mesa. Zadnja tri leta pa se je preskrba vojske vidno poslabšala. Ne le pomanjkanje hrane, pač pa tudi težave s transportom so botrovale vse večji lakoti. Mobilne kuhinje so težko dohajale pehoto ali pa je sploh niso. Tako so vojaki pojedli železne rezerve, tudi konzerve, ali pa so ostali lačni. Konec leta 1917 pa je bilo še konzerve težko dobiti.
Prav tako je bilo na italijanski strani. Pomanjkanje hrane in oblačil ter širjenje bolezni so povzročili zlom na italijanskem bojišču. Vojaki so zapuščali svoje enote in odhajali domov ali pa se niso vračali z dopusta, čeprav je bila njihova hrana v primerjavi z avstrijsko solidna. Po porazu pri Kobaridu so poskrbeli za boljšo in izdatnejšo hrano za obnovitev vojaške morale. Prav tako so omogočili, da so vojaki v neposrednem zaledju fronte lahko kupovali dodatno hrano.
Zaloge hrane in patriotizma v avstrijski vojski so bile na ničli. Armadno vodstvo je skušalo miriti nezadovoljstvo z raznimi ukrepi. Tolažba, da tudi civilisti nimajo hrane, je bila nična. Oktobra 1918 so celo napovedali izenačitev vojaške in častniške prehrane. Vedno bolj je prihajala do izraza iznajdljivost tako vojakov kot častnikov. Bolje so jo odnesli vojaki, ki so prihajali s kmetij kot tisti iz mest. Prvi so vedeli, kaj pojesti in kako najti. Znali so loviti ribe in divjad, nabirati plodove in tudi kaj ukrasti z njive. Tisti z boljšim želodcem in brez predsodkov so si privoščili tudi kakšno lisico ali psa pa tudi mačko, čeprav jo je bilo težje ujeti. Hrano so kradli civilistom, iz vojaških zalog pa tudi soborcem, čeprav je bilo slednje hud prekršek zoper vojaško tovarištvo. Pomembne so bile pošiljke od doma, ki so bile vsako leto manjše. Marsikateri vojak pa si je lakoto tešil s kajenjem.
Tega najbrž čaka pomivanje kotla, zato tako žalostno gleda.Viri:
Kraj: ob reki Piavi, Italija
Datum: 1918
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografija