1958 Rakov Škocjan – Nekje v Škocjanu

Rakek je od vedno bil in vedno bo. Dokler se niso makaronarju umaknili v Trst in naprej, je bil glavna obmejna postojanka in kontrabant je cvetel še pa še. Tako je tudi Levstik dobil gradivo za Martina Krpana. Že od nekdaj pa nismo preveč simpatizirali s člani kraljevih družin in takrat so z nami potegnile tudi čarovnice s Slivnice. V slogi je moč (in kino je bil v Ljubljani), pa smo jim dali vetra. In to dobesedno.

“Cesar Franc Jožef I. je bil strasten lovec. Natanko dne 15. kimavca (novembra) ob drugi uri zjutraj, leta 1864, se je na povabilo kneza Windischgraetza pripeljal na železniško postajo Rakek (knez je bil cesarjev sorodnik!). Na Rakeku je cesarja čakala knezova kočija, da ga popelje v grad Schneepperg (to je grad Snežnik), tako da bi se gost udeležil velikega lova v snežniških gozdovih. Vso tisto noč je divjala nevihta s treskanjem. Nadaljeval se je še tri tedne in se nikakor ni hotela spremeniti, da bi zapadel za lov pričakovani sneg. Kljub izjalovljenemu lovi se je njegovo cesarsko veličanstvo dobro počutilo, ker se je poleg drugega zabavalo tudi z lepo logarjevo ženo….Nasledek avanture je bila svojemu očetu zelo podobna hčerka.”

(Iz knjige “Cerkniško jezero z okolico” Jožefa Žirovnika)

Enako vreme se je razdivjalo nekaj let pozneje – 1964 – ko se je na Rakek pripeljal “rdeči monarh” Tito, z enakimi nameni. Da bi postrelil jelene, ki so bili itak že k drevju privezani in so samo še čakali na strel. Rakek je imel tedaj dvoje prenočišč, ki pa zaradi varnostnih razlogov nista ustrezali in je “precednik” prespal kar v svojem modrem vlaku. Logarjeva žena je bila pa tudi že prestara za kakšne igrice. Medtem pa so naši vrli železničarji, na mrazu in dežju, varovali progo pred morebitnimi diverzanti. Vlak pa je odpeljal s postaje v poznih jutranjih urah, ko je že božja luč s Slivnice obsijala železniško postajo. Tito pa se je z blindiranim Mercedesom odpeljal v grad Schneepperg na lov za trofejami.