Predstava Janko in Metka je bila priredba znamenite pravljice bratov Grimm.
Priredbo veseloigre je na oder okoli leta 1957/58 postavila in režirala profesorica Iva Šušteršič. Igra je bila za tiste čase precej bogata z velikim številom udeležencev.
Janko in Metka je zgodba o bratu in sestri, ki živita v težko življenje kot otroka siromašnega tesarja. Z denarjem in hrano so bili omejeni, in če otroci ostanejo v družini, je zelo verjetno, da bi vsi umrli od lakote. Iz tega razloga mačeha predlaga njihovemu očetu, da ju pelje v gozd in tam pusti. Nesrečni oče, prisiljen v to, to tudi uresniči.
Otroka, kot otroci, polni neobičajnih domislic, sta ugotovila način, kako se lahko vrneta domov in sta za sabo puščala kamenčke. Njun načrt je uspel, vrnila sta se domov zahvaljujoč svoji domišljiji, vendar ju je moral oče ponovno odvesti v gozd in tam zapustiti. Tokrat nista mogla zbrati kamenčkov, zato sta metala drobtinice kruha za kažipot. Nista računala na lačne gozdne živali, ki so pojedle drobtine za njuno rešitev. Brat in sestra sta se znašla sama izgubljena sredi velikega gozda.
V obupanem tavanju sta naletela na hišico v gozdu polno dobrot. Lačna in izgubljena otroka sta takoj začela jesti, saj takega izobilja nista bila vajena. Vse to pa je bila nevarna past. Hiša je pripadala zli čarovnici, ki je z dobrotami pritegnila otroke, da bi jih kasneje pojedla. Janko in Metka sta padla v čarovničino zanko. Metka je postala njena služkinja, Janka pa je čarovnica želela zrediti, da bi ga lahko pojedla. Ko je že kazalo, da Janko in Metka nimata nobenega upanja za rešitev, jima je z otroškimi domislicami uspelo premagati čarovnico, pobegniti in se vrniti domov k svojemu obupanemu očetu. Čarovnici sta ukradla dragulje, s katerimi so nato živeli srečno.
Še nekaj podatkov o dvorani. Dvorana je imela velik oder, pod njim je bila le kabina za šepetalce. V dvorani so bili premični stoli vstavljeni v posebna vodila, da so ostali v vrstah. V ozadju je bil balkon z zložljivimi stoli v nekaj vrstah. Zavese v dvorani in zastor so bili srebrno žametne barve. Ostale zavese so bile v modri barvi. Prve zavese po vojni je sešil krojaški mojster Mirko Juvančič. Zastor se je odpiral z električnim pogonom.
Kino v dvorani je začel delovati kmalu po letu 1946. Od takrat pa do leta 1965 je deloval neprekinjeno ter še od 1968 do 1970.
Z reproduktivno kinematografijo oziroma kinom na Rakeku je začel Vinko Ileršič, ki je dolga leta sam vrtel filme vsako soboto in nedeljo. Naslednji, ki je prevzel to delo, je bil Sandi Drole. Pod njegovim mentorstvom so sledili kinooperaterji, med njimi: Kete, Černe, Kokalj. Sam sem pomagal previjati filmske kolute, pripravo kinoprojektorjev, občasno predvajanje filmov in tudi pobiranje vstopnic.
Prodajo vstopnic in verjetno tudi blagajniška opravila so opravljali Alojz Štrukelj, Danica Vrabec in Marija Orel. Ko se je v dom preselil Metod Arko z družino, je dom dobil hišnika – gospodarja z dušo, saj je nudil pomoč vsem, ki so kakor koli potrebovali pomoč pri uporabi dvorane.
Tedanjo dvorano, ki je bila na začetku namenjena telovadnici in dramski dejavnosti, ter razne druge prireditve, je bilo treba preurediti tudi v kinodvorano. Prvi kinoprojektor je bil domače izdelave tovarne ISKRA iz Kranja.
Slika je bila kvadratna (1:1), bolj temna kot ne, saj je projekcijsko svetlobo dajal obločni plamen med dvema grafitnima elektrodama, podobno kot pri aparatu za elektro varjenje. Pri izgorevanju elektrod med predvajanjem filma se je razdalja med njima povečevala. Operater je moral biti na to ves čas pozoren in ves čas ročno približevati elektrodi. Kino predstava je imela zaradi enega projektorja eno prekinitev, če je bil film daljši pa tudi dve. Med prekinitvijo so šli gledalci na WC ali na cigareto.
Platno se je za čas dramskih predstav dvignilo v podstrešni del. Zvočnik, »okorna kišta«, je stal na mizi za platnom in je bil prenosljiv.
Sledile so tehnične novosti z dobavo dodatnega modernejšega projektorja in tako posodobil projektor z “Vista Vision” optiko. Slika se je razširila v razmerje 1: 1,66 do 1:1,85 ter nadaljevali s posodobitvijo projektorja z možnostjo panoramske projekcije imenovane “Cinemascope”, kjer je razmerje slike 1: 2,39.
Staro platno je zamenjalo novo, ki je zajemalo celotno širino odra, bilo je tudi usločeno. Montirano je bilo na posebnih drsnih saneh, da se je lahko umaknilo v ozadje ob drugih prireditvah. Tudi ozvočenje je bilo modernizirano.
Prvi del osnovne slike.
Na njej princ z baletkami, gobicami in škrati.
Zaradi večine igralcev v kostimih prepoznava ni bila mogoča.
Drugi del osnovne slike.
Na sliki Janko in Metka s čarovnico in drugim delom baletk, škratov in ostalih nastopajočih.
Zaradi večine igralcev v kostimih prepoznava ni bila mogoča.
Eden od prizorov iz veseloigre.
Od leve:
- Marjan Šušteršič (Janko),
- Katja Kotnik (Metka),
- gobice: Anica Vidrih in neznana,
- princ Marjan Šušteršič (sin režiserke),
- ježek Ida Bencek.
Od leve:
- škrati Miro Gornik,
- France Šemrov in
- Miroslav Juvančič,
- gobica Meta Bombač.
Slovarček:
- zastor: glavna odrska zavesa, ki se je razmaknila
Viri:
- domače branje.com
- Nada Ileršič
- Zgodovina kina
Kraj: Rakek
Datum: 1957/58
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 29. 1. 2020
Oblika: 2 fotografij