Ko je 1945 zgorela domačija, je od nje ostal samo porton – obokan betonski vhod z ulice. Pri obnavljanju so ga pustili v prvotnem stanju, kasneje jim je bilo žal, ker s polno naloženim vozom sena niso mogli zapeljati na dvorišče. Tak porton je bil samo še eden v vasi. Pred vhodom je bila nizka klopca, na kateri je rada posedala Ivanova mama in opazovala ljudi in dogajanje na ulici. V kotu je rasla vinska trta, kateri je Ivan zabil močno ranto za oporo, delno pa se je naslanjala na porton. Ker je v ta kot večidel dneva močno sijalo sonce, je bilo grozdje zelo sladko, in ker je trta rasla v zavetju, je vsako leto tudi bogato obrodila, saj so stisnili iz grozdja okrog trideset litrov dobrega refoška. Ivan ga je izmed vseh vin najbolj čislal in si ga po napornem delu rad privoščil.
Na dvorišču so Ivan Flego in Sofijina nečaka Igor in Jadranka Mihec. Prizor je posnel njun oče Zdravko, Sofijin brat, ki ju je vsake poletne počitnice pripeljal iz Zagreba k sestri. Že slika nam pove, da sta bila dobrodošla in da sta se tu dobro počutila.
Ko sta Sofija in Ivan obnovila domačijo, se nista več zaposlila, ampak sta preživljala družino s prihodki od kmetijstva. Ukvarjala sta se s poljedelstvom, živinorejo in vinogradništvom. Kmetija ni bila velika, delati pa je bilo treba od zore do mraka, da so imeli dovolj za samooskrbo in nekaj za prodajo, kar jim je omogočilo dostojno življenje in šolanje Đina in Marije. V hlevu je bilo vedno okrog pet glav živine (molznice, telički in vola buškarina). Redili so še ovce, prašiče in kokoši. Vsak dan so mlekarju oddajali mleko in prodali telička ali pa že volička, ki je bil že naučen voziti. Ivan je imel stalne stranke za odkup vina in šnopsa. Ker je imel močna vola, je za plačilo delal razne usluge kmetom na vasi. Sofija je bila dobra gospodinja in kmetica. Da je prispevala v družinski proračun, je gojila breje svinje. Večina malih pujskov je prodala kmetom za rejo, nekaj pa jih je vsako jesen spitala in prodala za zakol. Pridelali so tudi veliko krompirja, koruze in pšenice. Kar niso porabili doma, je šlo v prodajo.
Skednja niso imeli. Boljšo krmo so spravili nad hlev (detelja, otava, mačji rep …), seno pa so dali v kope na senožetih. Za krmljenje njihove živine čez zimo so potrebovali vsaj osem velikih kop sena in eno kopo slame za nastilo. Da so bile kope bolj stabilne, so imele v sredini močno pokončno ranto. Krmo, ki so jo pripeljali domov, so morali zaradi portona razložiti na ulici in jo z vilami znositi nad hlev. Sofija in Ivan sta bila skromna človeka, želela pa sta si, da bi njuna otroka boljše živela. Đino se je po končanem šolanju zaposlil kot komercialist v bližnjem podjetju Jadran – Buzet. V Štrpedu sta si z ženo zgradila hišo. Staršema je pomagal pri delu in jima bil v oporo do njune smrti. Hči Marija je končala trgovsko šolo. Kot mlada trgovka v Buzetu je spoznala našega Kotarja, Antona Pantarja, ki je delal v tamkajšnji mehanični delavnici, se z njim poročila in prišla sta živet v Loško dolino.
Hči Marija Flego por. Pantar je hodila z možem in sinom pomagat staršem pri večjih kmečkih delih. Tu jima pomagata pri košnji. Oče Ivan ni imel konj, ampak dva velika istrska vola – buškarina.
Temu lepotcu na sliki je tudi ime Buškarin. Ko so se vračali s senožeti s polnim vozom sena, so jim prišli nasproti norveški turisti. Vol jih je popolnoma očaral in z Ivanovim dovoljenjem so naredili več posnetkov. Ko so se vrnili na Norveško, so jim v zahvalo poslali fotografije, kjer je bil glavna zvezda vedno Buškarin. Tako naloženega voza nisem še nikoli videla, pri nas je imel voz lojtrnice, v katere smo tlačili seno, da se med vožnjo ni raztresalo.
Ob vozu in Buškarinu stojijo:
- v klobuku je Anton Pantar,
- pred njim Ivanova hči Marija,
- Ivan Flego in
- njegov vnuk Aleš.
V ozadju sta veliki sosedovi kopi sena. Aleš si je z Norvežani dopisoval v angleščini do konca srednje šole, potem pa so se stiki prekinili. Škoda. Včasih se med ljudmi stkejo neslutene vezi, čeprav živijo daleč narazen.
Slovarček:
- buškarin: boškarin, velik istrski vol, dolgorogo istrsko govedo
- ranta: debelejši drog
- voliček: mlad vol
- spitati: s pitanjem zrediti
- senožet: travnik, zlasti v hribovitem svetu, kjer se kosi samo enkrat
- porton: vhod zlasti na kraško dvorišče, navadno kamnit
- kopa: velika kopica
Viri:
- Marija Pantar.
Kraj: Štrped (Hrvaška)
Datum: 1975, 1985
Avtor: 1. Zdravko Mihec; 2. norveški turist
Zbirka: Marija Pantar
Skenirano: 17. 3. 2020
Oblika: 2 fotografiji