Fotografija, ki je pred vami, je prava potepinka. Nastala je okoli leta 1950, nato je za nekaj desetletij odšla v Ameriko v Cleveland, od koder se je pred leti vrnila nazaj v Slovenijo. Na njej je gledališka skupina iz Starega trga, ki se je, verjetno po eni od predstav, postavila pred neznanega fotografa. Vsi so oblečeni vlogam primerno, za kar se je tudi treba potruditi, dva v rokah držita svoja rekvizita, bridko sabljo in milo kitaro, ne manjkata pa niti nagelj niti cigaret špic.
Kljub ogromnemu trudu lastnice te fotografije in njenih pomočnikov nam ni uspelo izvedeti vseh imen igralcev, niti točne letnice nastanka niti imena igre. Iskalo se je celo po arhivih Gasilskega društva, a brezuspešno. Letnica nastanka je približna, saj je na drugi sliki precej spremenjene igralske zasedbe letnica 1956, na prvi pogled pa je enak le človek, ki igra duhovnika ali pa je duhovnik tudi bil. Prepoznali smo samo tri igralce, a morda v Loški dolini obstaja kdo, ki bi prepoznal tudi ostale in jim dal imena, morda celo predstavi sami. Vsaka pomoč bi bila dobrodošla.
Nekaj pa je gotovo. Ko primeš fotografijo v roke, takoj veš, da gre za gledališko igro. Če vidiš na enem kupu poleg civilistov še vojake, duhovnika in nuno veš, da se vsi omenjeni ne morejo pojaviti v isti zgodbi v resničnem življenju.
Pri vojakih je z menoj služilo tudi mnogo fantov iz Slovenije. Kaj hitro smo se našli in spoprijateljili. Med njimi je bil tudi Ljubljančan, čokat fant, ki smo ga po tihem občudovali vsi zelenci, saj se ni pustil ” komandirati “ starejšim vojakom. Nihče mu ni prišel do živega. Razen puške, na katero je po nesreči skočil. Odpeljali so ga v civilno bolnico, kjer so kot strežnice bolnikom služile tudi nune iz Slovenije. Takoj so postali prijatelji in fant jih je na njihovo povabilo nekajkrat obiskal v njihovem samostanu, seveda na skrivaj. Ker pa je bilo to malo pred novim letom, jih je prosil, če lahko na njihov naslov njegovi domači pošljejo paket z domačimi dobrotami. Če bi ga poslali naravnost v vojašnico, bi mu kontrola ob pregledu pošiljke marsikaj pobrala. Žganje so obvezno zaplenili, njim pa so ga takoj nato zaplenili oficirji za lastne potrebe. Odgovor za pošiljanje paketa je bil pritrdilen.
Tako je fant zadnji teden starega leta vsak večer klical v samostan, če je paket prišel. Prvi večer ga ni bilo. Tudi naslednji večer ni bilo nič. Fant je bil čedalje bolj živčen, sploh na Silvestrovo, ko je spet poklical. Paket je bil pri nunah! Slušalka je od samega navdušenja letela po zraku in še dobro, da sem šel k telefonu z njim, da sem za njim ” poklopil “ slušalko nazaj, ker jo je od samega veselja on pozabil.
Takoj po večerji sva se šla komandose. V temi noči sva se splazila čez ograjo vojašnice in do samostana uporabila vsa kritja, da naju ne bi kdo opazil in prijavil policiji. Nihče ni vedel za naju, ker v vojašnici telefonom sploh niso prisluškovali! Aha. Srečno sva prišla do tam, pozvonila sva in sestra vratarica naju je takoj spustila noter in naju na hitro peljala v eno od sob, kjer je bil spravljen njegov paket. Prosila sva jo še za nož, da bi lažje odprla paket. Prinesla je takega, da bi skoraj rabil orožno dovoljenje zanj, potem pa je odšla, ker se je hotela pridružiti obredu, ki je pravkar potekal. Midva sva se takoj lotila paketa. On je držal, jaz sem rezal. Ne vem, koliko časa so lepili, a midva sva kljub nožu potrebovala kar nekaj časa, da sva se prebila do njegove dragocene vsebine. Saj notri ni bilo nič takega, kar bi skušalo pobegniti.
Ko sva med odpiranja vsa zamaknjena zrla vanj, so se odprla vrata in skoznje je vstopil duhovnik, ki je v roki držal škropilnico z blagoslovljeno vodo, za njim pa so se križale sestre. Oba s prijateljem sva se obrnila, jaz sem se s tistim nožem zravnal in se za korak prestopil proti skupini med vrati. Župnikova roka je bila kakih pet sekund v zraku in nikakor ni mogla narediti že vnaprej načrtovane poteze, njegove oči pa so se mi zdele nenaravno velike. Kot da bi ga nekdo zamrznil. Gledali smo se nekaj časa, nune so se križale čedalje bolj in končno se je roka premaknila v želeno potezo, župnik se je prestopil in odšel, ena od nun pa je za njimi s tako silo zaprla vrata, kot da bi bili v sobi sami peklenščki.
Čez približno deset minut sta prišla v sobo duhovnik in prednica, ki mu je pozabila pred obredom blagoslovitve samostana povedati, da bova prišla po paket. Duhovnik je rekel, da v življenju še ni doživel hujšega šoka. Odpre vrata in pričakuje prazno sobo, ki jo bo blagoslovil, a v njej sta bila pri nunah! dva vojaka, od katerih je imel eden v rokah tako velik nož, da ga v svojem življenju še ni videl. In ta vojak, visok okoli 2 metra, se s tem nožem obrne in stopi korak proti njemu. Bi bežal, ne bi bežal … Saj ni mogel, ker je bil čisto trd.
Obisk sva končala v veselem vzdušju, saj je prijatelj odprl steklenico z žganjem. Pili smo pa samo štirje. Župnik, midva in kuharica, Štajerka. Zaželeli smo si lepo leto in kakor sva prišla, tako sva tudi odšla. V temi in ob zidu, čez ograjo in v sobo, brez posledic. Če bi naju dobili, bi bilo kar zanimivo. On je bil voznik kamiona, jaz pa sem vozil podpolkovnika, isto kot v civilnem življenju kakega direktorja. In za kaj sva vse to tvegala? Zaradi ene same stvari v paketu. Še sedaj ga vidim, kako je razmetaval vsebino, da bi našel želeno stvar. Kako je bil vesel, ko jo je našel in je z njo veselo mahal po zraku. To ni bilo žganje, to ni bilo meso, ni bila potica, pač pa posebna vrsta konzerviranih rib, ki jih tam ni bilo mogoče kupiti. Pa si pomagaj. Takrat sem prvič v življenju v živo videl, kako lahko dobra riba zmeša še takega “kerlca”.
Na tej fotografiji so bili prepoznani samo trije:
- tretja z leve v prvi vrsti: Marija Kandare, Stari trg,
- poleg nje Tone Šepec, Stari trg,
- in Julka Kandare, Vrhnika.
Vsi neznani.
Napis na zadnji strani fotografije, ki jo je v Slovenijo poslal nekdo od vnukov, v angleščini govori, da so ti igralci prijatelji njihove stare mame Jenny Fatur.Slovarček:
- komandirati: ukazovati
- kerlc: krepak moški
Viri:
- Marija Perušek
Kraj: Stari trg
Datum: okoli 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 2. 5. 2019
Oblika: fotografija