1971 Postojna – Vozi me vlak v daljave

Najstarejšo slovensko štiripasovno avtocesto Vrhnika-Postojna so odprli 29. decembra 1972.
Gradnja avtoceste, prve celo v tedanji skupni državi SFRJ, se je začela maja 1970, za promet pa so jo odprli dve leti in pol kasneje. Slovenija se je takrat z odsekom dolgim nekaj več kot 30 kilometrov postavila ob bok drugim dvajsetim evropskim državam, ki so že imele avtocestno omrežje v skupni dolžini 17.500 kilometrov.Za priključkom Unec se je začel del, ki se je končal s priključkom v Postojni in je bil dolg 10,820 km Gradbeno je bil najtežji. Večji del poteka ob železniški progi. Na odseku so bili zgrajeni:

• 2 nadvoza za železniški križanji v dolžini 109,95 m;
• 4 podvozi v skupni dolžini 26 m;
• 5 nadvozov v skupni dolžini 320,5 m;
• 1 most v dolžini 12 m;
• viadukt Ravbarkomanda v dolžini 591,4 m (desni) in 545,6 m (levi), kjer doseže avtocesta tudi najvišjo nadmorsko višino na tem delu (610,75 m).

Pa ni gradnja avtoceste to, kar me je na sliki pritegnilo. Vlak je tisti. Skupaj sva doživela nešteto prigod, ki so mi ostale v trajnem spominu. Slabe malo bolj trajnem.

Živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo še jama, pravijo. Neko zimo sva šla s sinom z vlakom v Postojno. Običajno sva šla z avtom, takrat je bilo pa toliko snega pa ledu, da sva šla raje na vlak. Saj, odkar smo se osamosvojili, so vlaki točni kot švicarska ura. Ko sva se vračala iz Postojne, je prometnik napovedal, da ima vlak deset minut zamude. To se je potem razvleklo na dvajset minut. V Postojni vedno piha burja in mraz je bil peklenski, no, ja – bolj sibirski. Nos sem imela tak, kot najbolj zapita pijandura. Ko je vlak prišel, se niso odprla nobena vrata, ker so bila zamrznjena. Ena pa so bila odprta, ker pa se niso dala zapreti iz istega razloga. Jasno, da smo vsi planili na tista vrata in to je povzročilo dodatno zamudo. Potem se prikaže sprevodnik in hoče videti karte. Ker sem bila jezna zaradi zamude, pa tudi tečna postanem, če me zebe, gobec se mi je pa že odtajal, ker je bilo na vlaku kar prijetno toplo, sem mu zabrusila:

“Ne pokažem karte, ker po vašem voznem redu sem jaz že doma!”

Sprevodnik pa mi je odvrnil: “Nimaš pravega voznega reda.”

Sin pa se je delal, kakor da nisva skupaj, ker ga je vedno sram, kadar jaz gobec otresam. Zatajil me je, tako kot Cankar svojo mater. Kaj hočemo – usoda slovenske matere.