Kartonska škatlica cigaret Morava iz leta 1965. Še danes je shranjena pri nas doma kot pomemben dokaz na življenjsko odločitev mojega žal že pokojnega očeta. Odločitev, da preneha s kajenjem cigaret. To je bila zelo premišljena odločitev. Delno zaradi zdravja še več zaradi stroškov, saj je v tistem času padla odločitev o zidavi svoje hiše.
Zgodilo se je na poroki mojega strica. Svatje smo šli iz Svetega Vida, od koder je bil doma ženin, čez Rakitno proti Brezovici pri Borovnici, po nevesto. Med potjo se je bilo potrebno ustaviti v gostilni pri “Betaču” v Gornjih Otavah. Ko je oče pokadil zadnjo cigareto iz te škatlice, je padla odločitev. Na njeno zadnjo stran je zapisal datum in kraj ter jo spravil v žep. Doma je dobila ta škatlica pomembno mesto in tako se je tudi ohranila. Še danes, po skoraj 55 letih, je kot nova. Jaz, tedaj šestletna deklica, se vsega bolj megleno spominjam. Spominjam se le nagačenih živali po stenah v gostilni. Zelo živ pa je moj spomin na večkratno ponosno pripovedovanje očeta o tem dogodku. Seveda je včasih tudi ponosno pokazal dokazni material – shranjeno prazno škatlic cigaret. Zelo je bil ponosen na svojo odločitev. Še bolj pa je bil ponosen na dejstvo, da mu je uspelo s svojo hribsko trmo željo po cigaretah tudi premagovati. Kadil ni nikoli več, čeprav so se mu prižgane cigarete velikokrat prikazovale celo v sanjah.
Kaj je bil povod, da sem se ponovno spomnila na to škatlico? Na srečanju ob 10. obletnici starih slik je nanesel pogovor na cigarete in potrebe kadilcev. Sama kot nekadilka nimam teh izkušenj, se je pa zato aktiviral moj spomin. Svoje najzgodnejše spomine na cigarete pa nam je razkril še Bojan …
* * *
Na začetku šestdesetih let je v naši družni kadila samo mama Ivanka. Ni bila strastna kadilka, cigareta je bila bolj del družabnosti. Tu in tam, ob nedeljah, je prišla na obisk prijateljica Elda. Včasih je prinesla v časopisni papir zavita zrna kave, za pest jih je bilo, še zelena, nepražena. Mama je iz kredence potegnila ponev, jo položila na štedilnik, nato pa iz denarnice izbrskala nekaj plehnatih kovancev in rekla: “Pojdita k Zgoncu po cigarete. Štiri rdeče Morava. Pa ne zlomita jih!”
Z gospo Eldo je namreč vedno prišel tudi njen sin Slavko. Takoj sva zdrsnila na cesto, pa hajd proti Zgoncu. Stanovali smo na Taboru, v hiši poleg poleg župnišča, ki je danes ni več. Gostilna je bila torej blizu.
“Kaj bosta,” je vprašala natakarica, vedoč, da nisva prišla pit. Ko sva ji predala naročilo, je v predalu poiskala tanek papirček, kakršni so bili sicer v pakelčku in vanj zavila štiri cigarete. Včasih je imela shranjeno tudi prazno cigaretno škatlico, očitno nisva bila edina stranka, ki je prišla samo po nekaj kosov. Nato je dejala: “Pa ne preveč stiskat! Da jih ne bosta zlomila!” Ja, ja …
Iz kuhinje je že zadišalo po praženi kavi. Mami sta jo zmleli v lesenem mlinčku, izvlekli predalček in strokovno povonjali rjavi kupček prahu, ki se je nabral v njem. “Dobra bo,” sta dejali. Midva pa sva dobila dovoljenje, da za slabo uro izgineva na dvorišče, kar sva naredila z največjim veseljem. Le kdo bi poslušal njun pogovor, v katerem ni bilo nikoli nobenega kavbojca ali mušketirja.
Cigarete z imenom Morava je izdelovalo več tobačnih tovarn. Najbolj znana je bila “ta zelena” iz Niša. Moravo v rdeči škatlici so delali v Tobačni tovarni v Ljubljani. Tu so naredili tudi prvo jugoslovansko cigareto s filtrom – Filter 57.Slovarček:
- plehnati kovanci: kovanci majhne vrednosti
- pakelček: škatlica cigaret
Viri:
- Spletna stran Zigsam.at – The Austrian Cigarette Collection: Morava
- Bojan Štefančič
Kraj: Gornje Otave
Datum: 25. 4. 1965
Avtor: slikal Miloš Toni; rdeča Morava je s strani Zigsam.at
Zbirka: Danica Červek
Fotografirano: 23. 1. 2020