Fotografijo ene od loških štiern je leta 1962 posnela Fanči Šarf, hrani pa jo Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, ki nam jo je posodil.
Na las podoben vodnjak še stoji tudi pred nekdanjo Ljudsko šolo, zdaj Občino v Starem trgu, le da nobeden ni več v rabi. Zdi se mi, da ima ta, loški, na pločevinasti zastavici vrh strehe letnico 1907. Še vedno pa mi ni jasno, od kod so ti vodnjaki dobivali vodo – iz kakega izvira ali kar iz Brežička, kar se zdi verjetneje vsaj za starotrški vodnjak, ki je bil ob potoku, tega pa so po regulaciji struge v šestdesetih letih speljali drugod. Ali pa je bil za te vodnjake kakšen poseben zbiralnik kot na Gornjem Jezeru za vaški vodovod s tremi štiernami? V Markovcu sta nas z vodo oskrbovala dva studenca ali pa (redke) štierne za kapnico; pozneje so si nekateri omislili hidroforje, ki so jim črpali vodo iz studencev ali vodnjakov.
KAKO SO SE KOZE IN KRAVE PONOČI SELILE
So dejali loški fantje: “Dajmo nahecat starega Cigleta in Storška, da bosta prav preklet’ skakala!” Pa so šli ponoči v Ciglovo štalo in so krave peljali k Storžku, koze iz Storžkove štale pa k Cigletu …
Cigle je imel navado, da je tudi ob treh ali štirih zjutraj vstal, pa krave nefutrou; napajala sta jih pa zmeraj oba naenkrat – Storžek koze, on pa krave. No, zdaj pa je Cigle vstal, odpre vrata, pa: “Beee!” Pa koza!!… Je bil tudi on brihten pa navihan, je pa lepo šel k Storžku in rekel:
»Rudel, pojdi v štalo pogledat, če so naše krave pri tebi!«
»Ja – kako bodo pri meni!?«
»Veš, te barabe so tvoje koze k meni pripeljale!«
Sta šla pogledat, pa krave: “Muu!” … že lačne, ker so bile vajene zgodaj jesti.
No, potlej sta pa hitro zamenjala …
Zjutraj je bilo vse polno zijal okoli naše hiše, izza vogalov in povsod – so loški fantički gledali pa čakali, kaj bo, ko bosta šla Cigle in Storžek napajat …
Kaj ni hudir – so bili iznenadeni: Storžek je prignal koze h koritu, Cigle pa krave! Tako kot zmeraj!!
Gotovo bi mamo na sliki kdo od starejših Ložanov še prepoznal. Takih babic so bile polne vasi – dobrodušne, marljive, snažne, vedno v gibanju, polne novic, naukov, svaril in zgodb … vedno s kakšno majhno dobroto za otroke v gredenci ali na šporhetu. Zdelo se mi je, da so bile tudi oblečene vse enako, prav kot ta na sliki … Njihovo bogastvo izkušenj, verovanj in občutenj se je samodejno prelivalo na vse v njihovi bližini, še posebno na otroke – tudi če so se mu objestno ali brezbrižno upirali, se je lepilo v njihov spomin in se morda šele čez desetletja spet pojavilo …
Slovarček:
- štierna:vodnjak
- štala: hlev
- brihten: bister
- gredenca: kuhinjska omara, kredenca
- šporhet: štedilnik
Viri:
- Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, založba Kmečki glas, Ljubljana 2004, str. 307
Kraj: Lož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/035
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
