Danes imamo Evropo brez meja in lahko potujemo znotraj nje le z osebno izkaznico. Nekateri lahko tudi brez dokumentov. Nekdaj ni bilo tako. Jugoslovanski potni list je bil vedno rdeč, le odtenki so se spreminjali. Ko so bile ukinjene vize za Jugoslovane, pa je postal tudi zelo dragocen in je imel na črnem trgu veliko vrednost. Marsikomu so ga ukradli ali pa ga je izgubil in bilo je potrebno veliko truda in prepričevanja, da si birokrate prepričal, da ga v resnici nisi prodal.
Tudi mi smo leta 1967 dobili družinski potni list. Kot nosilec je bil zapisan ata, z mamo sva bili samo sopotnici. Ata pa ni rad hodil v tujino. Tujina, se ve, je bila Italija, natančneje Trst in čisto detajlno Ponterosso in okoliške trgovine. Ata je vedno pravil, da vse, kar rabi, dobi tudi pri nas. Mama pa kot ženske, se ve: pralni prašek, ki je imel še »darilo« zraven (zato imamo deset servisov za kofe, pa jih sploh ne uporabljamo, poln predal ur, ki so delale samo do meje, sedaj pa gledamo na telefon, koliko je ura, etc.), kofe, trije puloverji za sto dinarjev (enega ta rdečga), punčka, ki sedi sredi zakonske postelje, je blond, črna ali pa brinetka (za vse okuse) in zapre oči, če jo položiš (kako pomenljivo in bohved, kam je naša izginila) in še en kup stvari, ki jih ne potrebujemo, so pa poceni in jih bomo vzeli. Karta za vlak je bila zastonj, ker je bil ata železničar, pa se je mama odpravila sama v Taljanijo v šoping. V Sežani pa vstopijo policisti in mrko gledajo ter oprezujejo za sumljivimi osebami, kar so bili potencialno vsi že zato, ker so šli nakupovat h kapitalistom. Hočejo videti potne liste. Mama pokaže.
– Kje imate pa moža?
– Doma.
– Potem pa pojdite domov, pa naj še on pride z vami.
Pa je počakala, da se je ta isti vlak vračal iz Trsta in prišla domov praznih rok, jaz pa čakala na vratih, kaj bom dobila. Tako se je mama in mi vsi z njo, na malo bolj grd način naučila, da čisto vsega pa ne more brez ata, ki je zato krvavi pot potil vsakič, ko si je mama zaželela v Italijo. In ne boste verjeli, takoj, ko je potni list potekel, si je omislila svojega. Ata pa nikoli več nobenega. Včasih smo ga hecali, kaj bo storil, če bo treba bežat, če »izbije građanski rat« pa je dejal, da je prestar, da bi začenjal znova in ne bo nikamor bežal. Zase pa nisem več tako prepričana.
Vinko Toni je bil lastnik družinskega potnega lista. Z njim pa so lahko potovali tudi ostali družinski člani.
Jugoslovanska izstopna viza
Vinko Toni je zaprosil za izstopno vizo, ker si je zaželel obiskati obrtniški sejem v Bergamu. Ker je bil učitelj, to ni bilo sporno in je izstopni vizum tudi dobil in ga tudi fejst plačal. Povprečna plača v Sloveniji je bila tega leta 46.127 din. Naj vas spomnim, da je povprečje segedin golaž. Kila govedine je stala 757 din, vstopnica za kino pa 108 din.
Italijanska vstopna viza
Italijanom se je najbrž zanimivo zdelo, da bo šel Slovenec na obrtniški sejem v Italijo in so vstopni vizum izdali brez težav. V resnici pa je šel Vinko Toni pogledat kraj, kjer je pretrpel veliko hudega, pa vendar dokazal, da je klen Slovenec, ker je vse to preživel. Šel je v Gonars. Zatem pa so obiskali še Benetke in Trst.
Slovarček:
- izbije gađanski rat: začne se državljanska vojna
- FNRJ: slovensko FLRJ, Federativna ljudska republika Jugoslavija
Kraj: Cerknica
Datum: 1964
Avtor: FNRJ, občina stalnega bivanja
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano:
Oblika: skenirana datoteka
