Ko sem pri Pantarjevih vstopila v hodnik, se je vsa mojo pozornost usmerila na sliko, ki jo imate pred seboj. Ko je Anton opazil mojo zadrego in navdušenje hkrati, je rekel: “Veš, čigava je hiša?”
“Ne. Dozdeva pa se mi, da je to Ruščava hiša.”
“Res je. Dobro poglej, če boš opazila kakšno posebnost.”
” Dimnika nima,” sem izstrelila.
Sledil je pogovor o hiši na sliki in ljudeh, ki so v njej živeli. Hišo je dal narisati po spominu Franc Janež, nečak Antonove stare mame Johane Poje. Pod risbo je podpisan Buhala.
Bila je vsa iz lesa, le bivalni del je bil na notranji in zunanji strani ometan z malto in pobeljen z apnom. Streha je bila pokrita s šindro. Ker leseni deli niso bili premazani z nobeno zaščito, so dobili lepo sivo patino, ki je dajala hiši še poseben čar. Glavni vhod je bil na vzhodni strani, desno je bila manjša sobica, levo pa spalnici staršev in hčere Marije. Na koncu veže je bila črna kuhinja, iz kuhinje pa so vodila vrata v špajz in kjoudor, ki sta bila združena v en prostor. Nad ognjiščem v črni kuhinji je bilo sušilo za svinjsko meso, špeh in klobase. Špeh so sušili v celem, kot bi prašiču slekli plašč in ga obesili. Na vzhodni strani sta bila kokošnjak in svinjak, na južni pa cvetlična greda ograjena z mužlarji. V ozadju je smrekov gozd. To naj bi bil Mali vrh. Ker pa ga je risar narisal tako blizu, izgleda, kot da je na Pajštaberjevem hribu. Hišo so Pojetovi obnovili pred vojno, prav tako so takrat zgradili nov skedenj in ga prvič napolnili s senom, ko so ga Italijani 29. 7. 1942. zažgali s hišo vred. Tako je težko prislužen denar v tujini, ki ga prinesel domov Marijin oče za obnovo domačije, izpuhtel v zrak. Nekaj denarja je dal tudi na banko v Čabar, kjer je ob izbruhu 2. svetovne vojne izgubil vso vrednost.
Kako sta dedek in babica Pantarjevih otrok po mamini strani (Johana in Jakob Poje) prišla na Ruščavo?
Ko se je Jakob Poje poročil z Midjavo Johano, nista imela ne hiše ne kmetije, zato se je mladi mož odpravil s trebuhom za kruhom po svetu, da bi zaslužil denar za kmetijo. V življenju je bil na delu dvakrat v Ameriki in enkrat v Franciji. Denar je pošiljal očetu, ker sta se zmenila, da mu bo le-ta zanj kupil grunt, če bo kakšen v prodaji. Oče je kmetijo kupil od Turkovih. Turkovi so bili vaški veljaki in so kupovali kmetije, ki so prišle na boben in jih potem tudi prodajali. Ko se je Jakob vrnil in kmetijo videl, je bil zelo razočaran, ker je bila težko dostopna, zemlja pa peščena, nerodovitna. Na zahodni strani so po grabnu, kjer pelje kolovoz do Spodnjih in Gornjih Tuškov, mejili s Hrvaško. Njihovi najbližji sosedje so bili Štormovi in Midjavi.
Jakobu in Johani sta se rodila hči Marija in sin Zdravko. Marija se je pred vojno poročila z Antonom Pantarjem (Lukovim), Zdravko pa je bil med vojno v boju ranjen. Transportiran je bil v partizansko bolnico, ki je bila izdana in jo je okupator uničil z ranjenci vred. Tudi kasneje, ko je Pojetova družina že živela na svojem, se je Jakob še vedno po svetu udinjal za delom, kajti domačija je klicala po obnovi, denarja pa ni bilo. V njegovi odsotnosti sta za kmetijo skrbeli njegova žena in hči Marija. Ker je bil Zdravko še otrok, so vsa težka kmečka dela padla na njuna ramena. Vse so delale ročno s preprostim kmečkim orodjem. Najtežje je bilo napravljanje drv in spravljanje sena. S strmih senožeti so skoraj vsega znesle v butarah na ramenih domov. Imeli sta dva volička, ki pa ju nista znali pri delu prav izkoristiti. Na vprašanje, zakaj nimata enega močnega vola namesto dveh mladih voličkov, je mama Johana vedno utemeljila, da se mlada lahko prej in bolje prodata. Tudi drva sta sami napravljali in jih z volički vozili iz Medvedove doline, kjer so imeli gozd, domov. Iz gozda sta hlode vlačili z voli na prvi premi. Tam sta naložili poln voz hlodov in vej in ga pripeljali do Pajštaberjevih. Tam sta polovico razložili in do Ruscov peljale samo polovico, ker je bila pot prestrma in volička bremena ne bi zmogla. Po ostanek sta morali iti še enkrat. Trava na senožetih je bila trda in žilava. Le-to je lahko kosil le dobro izurjen kosec z dobro nabrušeno koso. Za košnjo te trave sta vsako leto najeli kosca od Kranjcev, ker tega sami nista zmogli.
Da so si lahko pridelali vse za samooskrbo, je bila preorana vsaka ped obdelovalne zemlje. Pridelovali so krompir, zelje, peso, kolerabo, oves, pšenico in osnovno zelenjavo. Žito so nosili mlet v Čabar k Malenskim. Sejali so celo lan, ga predli in tkali, da so si naredili posteljnino, brisače in morda še kaj.
Od kod domače hišno ime RUŠČAVI? Tudi Anton mi tega ni znal povedati. Mogoče so si ime prisvojili od bivših lastnikov. Morda je bil v družini kdaj kakšen rdečelasec … ali pa je prednik prišel iz Rusije … V mojih otroških letih je v Novi Kot prihajal možakar večje postave z gostimi brki zavitimi navzgor in smo mu otroci rekli Rusec. To je bil stric Antonove matere Marije. Antona je vedno ustavil, če ga je videl, ga pobožal po glavici in obdaroval s kovanci.
Slovarček:
- špajz: shramba
- kjoudor: klet
- šindra: skodle
- mužlarji: krajniki
- veža: hodnik
- patina: površinska zaščitna plast
- grunt: posestvo, kmetija
- sušilo: prostor, kjer se je dimilo in sušilo meso
- prema: prvi del voza
- transportiran: prepeljan
Viri:
- ustni vir: Anton Pantar
Kraj: Novi Kot
Datum: okrog leta 2014 je bila narisana risba hiše, obnovljene okoli 1940
Avtor: pod risbo se je podpisal Buhala
Zbirka: Anton Pantar
Fotografirano: 11. 10. 2019
Oblika: kopija grafike