Navijači
Brez navijačev in njihove podpore je tekma kot juha brez soli. To so dobro vedeli tudi Cerkničani, ki so prišli v nedeljo dopoldne navijat za svoj klub. Ta se bo čez kakšne pol ure pomeril s hudim tekmecem – Nogometnim klubom Ihan.
V spačku z odprto streho stojita Srečo Škrlj in Jože Mele – Vrbec. Nad njima je razpeta vrtna marela, izposojena na terasi enega od cerkniških lokalov. Na njej je reklama za firmo Istra in njen vinjak. Srečo ima v rokah večji zvonec z ročajem. Oba se držita za prečno štango strehe, tako da se držaj senčnika ne premika. Kdo vozi, ne vemo. Spačka je imel takrat Peter Marolt, po domače Krištan, ki si ne bi pustil dvakrat reči, da je treba med navijače, lahko pa, da je avto tudi od Vrbca. Ob njem hodita v smeri proti Kolenu dva navijača, ta bliže avtu je moj nekdanji sošolec Janez Petrovčič.
Nekje pred kovačijo je spačka obkrožila večja skupina mladih navijačev, opremljena s transparenti. CERKNICA ZMAGUJE, piše v dveh vrstah na prvem. Med vrstama se vije dolg “huuurrraaa”. Po navijaški tradiciji, da je treba nasprotniku že v startu zbiti moralo, se zadaj diči transparent, na katerem se Ihan rima z …ran, zadaj vidimo dolg “uaaa” in tako naprej.
Sprevod je sicer videti precej miroljuben, nič kaj podoben današnjim hrupnim in izzivalnim navijaškim skupinam. V Kolenu ni bilo izgredov, petard, dimnih bomb in drugih spremljevalnih dejavnosti. Če kdo ravno ni bil zadovoljen s sojenjem, je zakričal: “Sudija u špirit!”, karkoli je že to pomenilo. Ali pa: “Poslušej ti mjene sudija, zdej je pa mjen tega zaduosti!” Ali pa: “Zadej tječe poutok!” Kar sicer drži, saj leži igrišče ob Cerkniščici, iz katere so včasih med tekmo tudi pobirali žogo, če jo je kdo preveč nabasal. A da bi se kopal kakšen sodnik, to se ni zgodilo.
Gledalci in navijači so se zbrali na travnatem bregu, ki je bil naša tribuna. Najprej nam v oči pade moški, ki vihti zastavo: to je Miro Jenček, tu v vlogi animatorja, sicer pa kasneje v tem klubu tudi golman.
V sredini desno so štirje glasbeniki. Trobentač Milan Rudolf, klarinetist Janko Vidrih, za basom (ugibam) je prikrit Jože Mekinda, harmoniko pa razteguje Jernej Lovko. Muzikanti so pogosto spremljali tekme, včasih celo cerkniška godba na pihala. Nad trobentačem sedita Drago Telič in Miloš Toni, ki bo čez kakšnih štirideset let sestavil ekipo Starihslik.
V zgornji vrsti stojijo ob cesti starejši ljubitelji nogometa. Osmi z leve, v kapi, suknjiču in s cigareto je Alojz Bajc, cerkniški električar in kinooperater. Nogomet sta nekoč igrala oba njegova brata, Božo in Dušan, danes bo eden ključnih mož sin Marjan, kasneje sta v klubu brcala tudi sin Slavko in nečak Božo. Res, nogometna familija. Po pripovedovanju je Alojz v posebnih, kritičnih trenutkih za domače moštvo, prijel svojo znamenito kapo s šiltom in jo vrgel ob tla. Enkrat je bilo tako hudo, da jo je v jezi še pohodil. Tako je, kadar je človek zraven s srcem …
(se nadaljuje)
Slovarček:
- spaček: vzdevek osebnega avtomobila Citroën 2CV
- sudija: sodnik
- nabasati žogo: zelo močno brcniti
- golman: vratar
- brcati: igrati nogomet
Viri:
- Marjan Bajc, oktober 2019, ustno
Kraj: Cerknica
Datum: pomlad 1971
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 22. 7. 2019
Oblika: negativ