Moja izkaznica (Perko Zdravko, Slivice 8) za Ljudsko knjižnico Unec ima št. 47. Žal ni nikjer letnice, kdaj je bila izdana. Sodim, da je bilo to leta 1957 ali 1958.
Leta 1948 so v okviru akcije izgradnje zadružnih domov pričeli z gradnjo tudi na Uncu. Zgradili so ga na na Maistrovem vrtu in ga v surovem stanju odprli maja 1949, otvoritvena proslava pa je bila junija 1950. Okoličani so h gradnji prispevali 12.000 udarniških ur. V nove prostore so se preselili uslužbenci in tudi trgovina je dobila večje in sodobne prostore. Dobro se spominjam zanimivega dogodka s to zadružno trgovino. Verjetno se je to dogodila že leta 1950. To so bili časi, ko je vsega primanjkovalo, tudi če si imel denar, nisi mogel skoraj ničesar kupiti. Napovedali so, da bodo v trgovino pripeljali emajlirano posodo, verjetno iz EMO Celje. Prav veliko posode naj ne bi pripeljali, pa me je mama že zgodaj zjutraj, preden se je odprla trgovina in preden so s tovornjakom pripeljali posodo, postavila, vsaj kot se še danes spominjam, v kar dolgo vrsto. Mama je potem odšla domov, da je poskrbela za brata in sestro, pa tudi živino, jaz pa sem ji držal vrsto. Spomnim se še, da je posodo pripeljal tovornjak, da je bila založena s senom; kaj pa je mama potem dobila in kupila se pa ne spomnim.
V zadružnem domu je našlo svoj prostor tudi Kulturno-umetniško društvo (KUD) Unec, ki je doslej nastopalo z igrami na Maistrovem gospodarskem poslopju. Velika dvorana z odrom, prostor za kulise, ki jih je izdelal Kete, pleskar iz Logatca, in drugimi pomožnimi prostori je omogočila, da je na Uncu zaživelo pestro kulturno in zabavno življenje. Daleč naokoli so bile znane unške veselice, še posebej pa maškarade.
In tu, v zadružnem domu, v enem od prostorov kjer je danes Gostilna Uršula, je bila tudi Ljudska knjižnica Unec. Imela je okoli 600 knjig in večje število revij in časopisov: Tovariš, Obzornik, Življenje in tehnika, Sadjarstvo, vinarstvo in vrtnarstvo, Pavliha, Sodobno gospodinjstvo, Maneken, Mali svet, Borec, Polet in Sodobna pota.
Knjižnica je bila odprta za izposojo vsako nedeljo od 11. do 12. ure, tako da so ljudje po maši, lahko zavili še v knjižnico, čitalnica pa je bila odprta ob nedeljah med 14. in 16. uro.
Od kod so bile te knjige, med njimi tudi starejše, ne vem, je pa gotovo pri nabavi novejših pomagala Kmetijska zadruga Unec, ki je kulturo kar obilno podpirala. Tudi tega se ne spominjam, kdaj je knjižnica prenehala delovati in kam so šle vse te knjige.
V dveh letih (od 29. 01. 1956 do 10. 12. 1957; dnevi in meseci so pravi, leto pa žal ni vpisano) sem si izposodil 21 knjig. V knjižnico sem začel zahajati, ko sem imel približno 14 do 15 let, in sem obiskoval nižjo gimnazijo v Postojni. Ko sem pričel jeseni 1957 obiskovati srednjo gozdarsko šolo v Ljubljani, in bil tam v internatu, sem verjetno postopno prenehal obiskovati knjižnico na Uncu (zadnji vpis, vrnitve knjige 7. 1. verjetno leta 1958, ko sem moral poravnati še zamudnino). Za izposojo knjige je bilo treba odšteti 5 din. Izposojevalni rok za leposlovne knjige je bil 14 dni, za znanstvene pa 4 tedne.
Reklama za Ljudsko knjižnico Unec je bila natisnjena leta 1957 ali 1958; saj je med revijami, ki so na razpolago v čitalnici tudi Maneken, ki je začel izhajati leta 1957.Slovarček:
Kraj: Unec
Datum: 1957-1958
Avtor: –
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 1. 9. 2019
Oblika: 2 dokumenta