Slika je nastala v Clevelandu leta 1938. Na njej so Mramorjevi z Gornjega Jezera onkraj luže: osrednja oseba je očetov stric France, to je mož z očali, ki stoji tretji z leve, medtem ko je njegov brat Matevž prvi, med njima pa stoji Francetova žena Marija, ki je bila doma nekje v okolici ljubljanske Vrhnike. Na desni stoji Jožetov Jernej, Francetov in Matevžev nečak. Mlada dva, ki čepita spredaj, sta Frankie in Alice, sin in hči strica Franceta. Alice ni dolgo živela, pač pa je njen brat dočakal lepo starost skoraj devetdeset let in napravil kariero kot glasbenik.
Med leti 1947 in 1952 je bil med najpopularnejšimi izvajalci “polka music” v ZDA, prodal je četrt milijona plošč in ima svoje mesto v Polka music muzeju v Clevelandu. To sem osupla izvedela v neki TV oddaji, ko je znani Joe Valencich govoril o Slovencih v Clevelandu in njihovem muzeju, za njim pa je bil plakat s polkrožnim napisom Frankie Mullec Orchestra. Kar privzdignilo me je, čeprav sem napis videla le za sekundo, in hitro sem šla o tem spraševat njegovo še edino živo sestrično v Sloveniji, teto Micko, ki mi je povedala, da je to njen bratranec, in se čudila, da tega ne vem … Saj je Frankie med krizo pred vojno poslal na Jezero med drugim več rumenih svilenih srajc z napisom, ki sem ga videla na TV! Pa jih fantje niso radi nosili, ker so bile preveč zijalaste, je še dodala …
Mati Marija ali Mary si je še dolgo dopisovala s teto Štefko in tudi nekoč potožila, da je svak Matevž, ki je neporočen živel blizu njih ali celo z njimi, včasih prav težaven, posebno ko se napije … Očitno Matevž v Ameriki ni bil preveč uspešen, saj je za njim izginila vsaka sled, pač pa je še pred vojno nekdo od “naših”, ki je prišel na obisk v stari kraj komentiral, da bi Matevž rad prišel domov, če bi bil iz Amerike do sem narejen most iz klobas … Bridka usoda enega od štirih Mramorjevih sinov, ki so šli v Ameriko.
Vsi na tej sliki so zelo čedni in lepo napravljeni, postavili pa so se pred avtomobil kdo ve katere znamke in tudi kdo ve, ali je bil njihov, kajti takrat je bilo dovolj imenitno zgolj slikati se pred avtomobilom, kakor še pozneje v šestdesetih letih, ko so gastarbajterji iz Nemčije pošiljali svoje slike, posnete ob razkošnih mercedesih, da bi namignili na svojo uspešnost v bogatem svetu. Smo pa otroci v stari domovini te amerikanske slike vedno ogledovali kakor da gledamo slikanico s pravljično zgodbo – bilo je lepo, imenitno, a daljnje in tuje. Ko pa so sorodniki iz Amerike pred šestdesetimi lepi prihajali na obisk, jih je bilo že od daleč mogoče prepoznati po očalih, lepo rejenih postavah in zelo pisanih oblačilih …
Stric France je imel v Ameriki trgovino z živili, pozneje tudi restavracijo. V domačem in drugih lokalih ter na prireditvah je na harmoniko igral njegov sin, ki je začel nastopati že pri štirinajstih letih. Ustanovil je svojo glasbeno skupino, ki je čez čas objavila, da išče dobro pevko in prijavila se je Terri, s katero se je Frankie pozneje tudi poročil … Tole je pa besedilo ene njegovih najpopularnejših skladb:
Tell me a story
And I will tell you mine
Your kisses tell me
Forever more you’re mine
My heart has told me
Our love will never die
Oh darlin’please remember
Please remember that you and I
Will always love each other
With a love that’s so divine
Zmeraj mi je bila na tej sliki najbolj všeč Alice in želela sem si, da bi jo poznala. Od česa je umrla tako mlada, pa nikoli niso povedali.
Frankie je med drugo svetovno vojno, januarja 1942 odšel v Pearl Harbour, kjer je po šestih mesecih, ko je bil kraj spet varen, v mornariški bazi začel igrati, da bi zabaval moštvo – tako nekako piše v njegovi biografiji.
“Cleveland, June 1938,” je očitno zapisal stric France ali njegova žena.
Sliko je oče imel pri sebi med vojaščino v Beogradu in potem v Nemčiji, saj je nanjo – najbrž na ukaz – podobno kot na druge slike zapisal svoje ime, svojo evidenčno številko vojnega ujetnika, ki je razmeroma nizka, saj je bil ujet že aprila 1941, ter naslov taborišča: Jakob Mulec, 16927 Stalag IIIC. Na sliki sta dve štampiljki. Z eno je odtisnjeno stričevo ime v ameriški verziji: Frank Mullec (le kako so izgovarjali Američani njegov priimek? Mjulik?), z drugo pa ime taborišča: Stalag IIIC.
Imena oseb na sliki sem šele leta 1910 pripisala po pripovedovanju tete Micke, čeprav sem jih velikokrat slišala od očeta in tete Štefke: v sredini Franc Mulec – stric France, starejši brat mojega starega očeta Jakoba, poleg njegova žena Marija, spredaj njuna otroka Alice in Frankie (1920 – 2009). Na sliki ima Frankie torej 18 let … Poleg harmonike je nekaj časa igral tudi hammond orgle in še v poznih letih je razveseljeval s polkami in valčki sostanovalce v nekem domu za upokojence.
Na hrbtu slike sta še imeni dveh sorodnikov: brat Matevž in njun nečak Jernej ter dve številki: z očetovo pisano napisana št. 15, ki je najbrž zaporedna številka njegovih slik ali predmetov ob popisu v taborišču ter odtisnjena št. 695, ki jo je po vsej verjetnosti napravil fotograf, ki je izdelal sliko …
No, ne morem skriti, kako sem važna, da je bil Frankie Mullec bratranec mojega očeta in sem mu torej tudi jaz žlahta – pa čeprav raztrgana plahta, saj še vedela nisem dobro zanj …
Slovarček:
- zijalast: vpadljiv, kričeč
- hammond orgle: elektromehansko glasbilo, izumljeno leta 1935
Viri:
- Marija Poženel, Ljubljana, 2010, ustno
- http://www.polkas.nl/frankiemullec~home.html
Kraj: Cleveland
Datum: 1938
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija, zvočni posnetek