Nekje na Uncu, v Slivicah ali Hribcah je nastala slika kontrabantaric. Dogajalo se je pred drugo svetovno vojno, ko je svojevrsten promet predstavljalo tihotapstvo oziroma po domače kontrabant ali šverc. Tihotapili so na dva načina: s podkupovanjem obmejnega osebja na obeh straneh meje in s skrivnim prestopanjem meje.
Na prvi način so tihotapili veliki trgovci, ki so svoje blago, zaradi količine oziroma velikosti (konji), težko skrili. Niso pa tihotapili sami. Zanje so to opravljali drugi – plačanci. Fantje so za dostavo konj čez mejo prejeli znesek, ki je bil skoraj tolikšen kot mesečna plača delavca na žagi. Na ta način pa tihotapci niso veliko zaslužili, zato so na skrivaj še sami vozili preko meje. V Italijo so tihotapili predvsem konje, ki so jih kupili na Hrvaškem ali v Vojvodini, in ostalo živino, sladkor, kavo, cigarete, maslo in moko, iz Italije pa riž, svilene rute, dežnike, vžigalnike in razne industrijske izdelke.
Živino so tihotapili moški, ostalo pa ženske, ki so marsikatero stvar pretihotapile pod krili. Takrat namreč še niso opravljali osebnih preiskav. Če je tihotapcu kazalo, da ga bodo dobili, je največkrat, če je bilo mogoče, odvrgel blago in zbežal. Tako je bil le ob zaslužek. Če so ga ujeli, je bil ob blago, plačati pa je moral tudi kazen pa še zaprli so ga največkrat. Domačini, ki so živeli z mejo, so se sčasoma izverzirali v tem opravilu. Ena največjih hiš na Rakeku je bila zgrajena s tihotapskim denarjem. Ko pa so se vmešali amaterji, so jih prijeli cariniki. To se je leta 1938 zgodilo nekemu zlatarju iz Ljubljane. Pri tržaškem veletrgovcu je nabavil veliko zlatnine, srebrnine in ur in jih skušal prenesti v Jugoslavijo. Cariniki pa so bili opozorjeni in so ga prijeli. Njega so zaprli, blago, ocenjeno na približno sto tisoč dinarjev, pa zaplenili.
Tudi v zadnji Jugoslaviji (SFRJ) se je na veliko tihotapilo večinoma enostransko – iz Italije v Jugoslavijo. Pa skoraj vse: kavbojke, prašek, usnje, zlatnino, kofe, televizije, avtoradije, po zvezke smo hodili, ker so bili lepši. Najlepše je imel un fašist na Občinah. Res je bil fašist, saj je znal slovensko pa nalašč ni hotel govoriti in dinarjev tudi ni jemal.
Nekoč je šel moj bratranec v Trst po kavbojke, z gomulko. Ker je bil še mlečen pod nosom, je šel res samo po kavbojke. Ker je bil doma daleč od Ljubljane, šolal pa se je tam, je začasno stanoval pri nas, zato je bil Trst za vogalom. Domov je poleg kavbojk prinesel še dve kili kofeta in polno pest srebrnih verižic. Mama je kar belo pogledala in ga že mislila poslati s prvim avtobusom domov. Potem pa je povedal, da so v Sežani prišli na vlak policisti in cariniki. Vprašali so ga, kaj ima, in ko je povedal, so ga še vprašali, mulca prestrašenega, v kakšno šoli hodi. Ko je povedal, so mu dali šraufencigar in naročili naj šraufa. Kaj pa? “Luči na vlaku,” je bil odgovor. In glej si ga no. Ko je odvijačil (da se slavisti ne bodo jezili) prvo luč, se je nanj vsul šop srebrnih verižic, izpod druge pa kava in tako naprej. Za bohlonaj so mu dali dve kili kofeta in nekaj verižic. A se to že šteje kot podkupnina?
Od level:
- neznana,
- Štefka Rebec,
- Silva Arko.
Od leve:
- neznana,
- Francka Ileršič s Podloža, poročena na Unec,
- neznana.
Podatke je zapisal Anton Arko.
Slovarček:
- izverzirali: izurili
- šraufencigar: izvijač
- šraufati: vijačiti; Zdaj pa po pravici povejte, kaj človek bolj razume: šraufati ali vijačiti? Joj!
Viri:
- Amerikanski Slovenec, Prvi slovenski list v Ameriki, sreda, 11. Maja 1938
Kraj: Unec, Slivice ali Hribce
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija