1869 Kozarišče – Prva slovenska gozdarska šola

Pouk na prvi slovenski gozdarski šoli se je začel 1. oktobra 1869. Življenjski in delovni prostor učencev je postala tale hiša ob pristavi gradu Snežnik. Že v aprilu 1869 pa je v Novicah izšel razpis osmih štipendij »sinovom manjših kranjskih posestnikov ali drugih malopremožnih deželanov« za to gozdarsko šolo. To je bil čas taborskega gibanja (1868-1871), boja za uvajanje slovenščine v urade in šole ter ponovnega boja za združitev Slovencev v “Zedinjeno Slovenijo”. 12. junija 1870 je bil tabor tudi v Cerknici. In v tem obdobju je začela delovati nižja gozdarska šola pri gradu Snežnik, učni jezik je bila slovenščina.

Ob koncu šolanja prve generacije se je javnega preizkusa znanja 31, avgusta 1871 udeležil sam deželni glavar dr. Radoslav Razlag, kranjsko kmetijsko družbo pa je zastopal Franc Schollmayer (Šolmajer). Šolanje je uspešno končalo 9 dijakov, poleg osmih štipendistov, dijakov iz Kranjske, še dijak iz Češke, ki ni bil štipendist. Od dijakov prve generacije sta šolanje nadaljevala Padar in Kosmač; Padar na višji kmetijski šoli v Mödlingu pri Dunaju, Kosmač pa na višji gozdarski šoli v Križevcih na Hrvaškem. Franc Padar je nedvomno najpomembnejši dijak snežniške šole, strokovne prispevke v Bleiweisovih Novicah je pričel objavljati že kot dijak snežniške gozdarske šole, v Novicah pa je sodeloval vse tja do leta 1886. Njegovo delo je bilo povezano s pogozdovanjem krasa ter osveščanje in izobraževanje kmetov.

Leta 1848 je bil odpravljen fevdalizem, kmet je postajal svoboden, dobil je svojo zemljo, odpravljena je bila tlaka in desetina. Veliko počasneje pa je potekal odkup služnosti v gozdovih, ki je bil končan šele proti koncu 19. stoletja. Po dobrih štirih desetletjih zapletenih postopkov je prešla v kmečko last okoli polovico gozdov. Veleposestniki so pričeli zaposlovati gozdarske strokovnjake in v – s servituti neobremenjenih gozdovih – načrtno gospodariti. Tako so začeli v naše kraje iz tujine prihajati gozdarski strokovnjaki, ki so uvajali načrtno gospodarjenje v veleposestniške gozdove. Mnogi med njimi, kot dr. Leopold Hufnagl (1857-1942), ki je deloval na Kočevskem in uveljavil prebiralno gospodarjenje in Henrik Schollmayer Lichtenberg (1860-1930), ki je deloval na Snežniku in uvedel kontrolno gospodarjenje z gozdovi, so se uveljavili tudi v širšem evropskem prostoru. Na drugi strani pa je bil drobnolastniški gozd prepuščen samemu sebi. Kmetje so bili v veliki meri neizobraženi, rešitve za svoj težki gmotni položaj so iskali predvsem v gozdovih s pretiranimi sečnjami. Tako se je dogajalo, da so zaradi davkov, gospodarskih kriz, pijančevanja, neznanja, neurejene gozdarske službe in še marsičesa drugega opustošili svoj gozd. Nekaj je bilo treba storiti; kmeta je bilo treba izobraziti. Tako se je rodila zamisel o ustanovitvi nižje gozdarske šole.

Začetki ustanovitve gozdarske šole ob gradu Snežnik segajo v leto 1866. Deželni zbor Kranjski je na 16. seji 1866. leta pod 3. točko sklenil: »Naprava tacih šol, v kterih se učijo posamesni razdelki kmetijstva, namreč naprava šole za sadje in vinorejo, za svilo in čbelorejo na Dolenskem, in naprava niže gozdarske šole na Gorenjskem ali Notranjskem s primerno pripomočjo deželnega zaklada se za potrebno spoznava. Deželnemu odboru se daje naloga, naj pozveduje in pripravi, kar je v ta namen treba, in naj prihodnjemu deželnemu zboru predlaga o tem gotove nasvete.«

Deželni odbor se je lotil dela in se odločil, da bi bila za Kranjsko najugodnejša finančna rešitev, če bi tako kmetijsko kot nižjo gozdarsko šolo organiziral kateri od veleposestnikov ob primerni dotaciji dežele. Aprila 1867 je bil v časnikih objavljen javni razpis, s katerim so pozvali veleposestnike, da bi ob podpori dežele Kranjske organizirali tovrstno izobraževanje.

Za nižjo gozdarsko šolo je Deželnemu odboru poslal najugodnejšo ponudbo knez Schönburg s Snežnika in za šolo ponudil brezplačno samostojno hišo s petimi sobami in kuhinjo, kjer bi učenci tudi stanovali. Njegov strošek je bila tudi vsa hišna in posteljna oprema, pa tudi drva za kurjavo. Brezplačno bi za vodjo šole dal na razpolago višjega logarja Bodensteina, poleg pa bi nosil stroške še za enega učitelja, za potrebe praktičnega pouka pa bi šoli odmeril 2.000 oralov gozda. Za hrano učencev, svečavo, dovažanje drv in za učne pripomočke pa bi morala poskrbeti dežela.

Deželni zbor je ponudbo sprejel in na seji 28. septembra 1868 sprejel naslednje sklepe, ki jih je predlagal deželni odbor (Novice, 1868, št. 40):

1. Naprava učilnice za sadje- in vinorejo, za svilo in čbelorejo na Dolenskem se za zdaj opusti.
2. Svetlemu knezu Schönburg-Waldenburgu izrekuje deželni zbor zahvalo za blagodušno ponudbo, da se more napraviti šola na šneperski grajščini, in za toliko zdatno pripomoč k tej napravi.
3. Šola naj se imenuje deželna niža gozdarska šola, osnovana v vsem po izgledu Hinterbrühlske šole, in traja dve leti; učni jezik je slovenski.
4. Taki učenci, ki so sinovi malopremožnih starišev, so z dobrim vspehom dovršili nižo realko ali nekoliko let realkinih ali vsaj ljudsko šolo, se brez vse plače jemljejo v to učilnico, to je, oni dobivajo nauk, stanovanje, živež, knjige in druge šolske potrebščine zastonj; le za obleko imajo sami skrbeti. Takih ustanov iz deželnega zaklada je 8, in sicer se sme za enega učenca za vse potrebščine za leto in dan obrniti do 180 gold., ki pa se ne dajo učencu naroke, ampak se po pogodbi plačajo vodstvu šolskemu. Deželni odbor podeluje te ustanove.
5. Za pripravo potrebnega orodja, napravo zbirke podučne tvarine (Lehrmittel) se dovoli iz deželnega zaklada za prvo 300 gld., za drugo leto 200 gld. Zbirka ostane lastnina deželna.
6. Deželnemu zboru se daje naloga in pooblastilo, da po razgovoru s svetlim knezom in sporazumljenjem s šolskim vodjem vse stori, kar je potreba, da se šola začne saj do marca meseca 1870. leta, in se šola, kolikor je mogoče, z ozirom na deželne naše okoliščine tako vredi, kakor je vredjena Hinterbrühlska. K preskušnjam konec leta naj deželni odbor pošilja svojega namestnika, ki potem poroča o izidu skušenj.
7. Štipendije ne ovirajo vstopa v gozdarsko učilnico drugim učencem, ki se zdržujejo na svoje stroške, ako je po dovoljenji gospoda šneperskega prostora za-nje v tej šoli.

Skupno je nižja gozdarska šola v Snežniku izobrazila tri generacije gozdarjev, in po preizkusu znanja tretje generacije, 28. avgusta 1875 je prva slovenska gozdarska šola žal prenehala z delom. Vzrokov za ukinitev šole je bilo več. Najpomembnejši pa je, da so bila sedemdeseta leta 19. stoletja doba najhujšega nemškega političnega pritiska. Drugi razlog, ki je kot naročen prišel prav osnovnemu, pa je bil, da šola ni v celoti dosegla osnovnega namena, da bi se šolali predvsem kmečki sinovi manj premožnih staršev, ki bi se naučili pravilnega ravnanja z gozdom in po končanem šolanju ostali doma na kmetiji.

Ravnateljstvo šole je oktobra 1875 Deželnemu odboru, ki jo je zaprosil za mnenje o možnosti nadaljevanja pouka, med drugim zapisalo: Ako se hoče slavni deželni odbor za kaj žrtvovati, bi bilo mnogo primernejše, s temi denarji, ki se trosijo za na vzdrževanje te šole in živež učencev, ustanoviti osem štipendij za Kranjce na kaki že obstoječi z učili in učitelji bogato obdarjeni gozdarski šoli avstrijski, kjer bi se potem z ravno tistim denarjem trdni, vsem zahtevam zadostujoči gozdnarji mogli izrejati. Seveda v nemškem jeziku!!!

Slovarček:

Viri:

• Perko, F. 2011. Gozd lahko živi brez človeka, ljudje ne morejo brez gozda. Zveza gozdarskih društev Slovenije in Založništvo Jutro. 224 s.
• Vilman, V., Serše, A. 1989. Prva slovenska gozdarska šola na Snežniku. Gozdarski šolski center Postojna. 36 s.
• Bleiweisove Novice

Kraj: Kozarišče
Datum: 1869 (zgodba), 2009 in 2019 fotografije
Avtor: Miloš Toni
Fotografirano: 5. 9. 2009 in 13. 9. 2019
Oblika: fotozgodba