Mentrnga na sliki stoji v Žirovnici. Kuhinja je lično urejena. Glineni lonci stojijo v poravnani vrsti, nad njimi visijo rence, ki se pa tako zelo svetijo, da ne vem, če niso že emajlirane. Skozi odprta vrata, ki gledajo na dvorišče, pada svetloba zahajajočega sonca. Le ta sveti tudi na mentrngo, ki je predmet našega obdelovanja. V slovenščini ima več izrazov: mentrg, mentrgah, mentrgam, mentrgama, mentrgami, mentrge, mentrgi, mentrgo. Lepo po slovensko pa bi se reklo mesilnica ali mesilnik. To je posebej izdelana miza, ki ima pod jedilno ploščo korito, v katerem so mesili krušno ali kakšno drugo testo. Nekatere so imele pod mesilnim koritom še predal za shranjevanje pekovskih pripomočkov npr. valjarja, sita, vevnice … Izdelovali so jih domači mizarji, najbolj cenjene pa so bile hrastove.
Nagodetova mama iz Laz je mesila kruh v mentrngi. Zvečer je vanjo presejala moko in jo pustila čez noč. Zjutraj je začela mesiti in pustila testo vzhajati v pokriti mentrngi. Vzhajano testo je razdelila in naložila v peharje, kjer je še enkrat vzhajalo. Nato je hleb zvrnila na lopar, ga na gornji strani zarezala, pomočila z vodo ali mlekom in dala v peč. Iz peči je kruh pobirala Tončka in ga odlagala na klop. S klopi so ga odnesli v sobo, kjer se je pohladil do konca. Potem ga je mama spravila v špajz.
Po kvas so hodili v Kačjo vas, na drugo stran meje, na italijansko stran. V Planini je bil žleht župnik in je zahteval, da gredo otroci vsako nedeljo k maši in še popoldan k litanijam. V ponedeljek so šli k verouku. Pravzaprav so šli najprej v Kačjo vas v trgovino po kvas, največkrat pa po riž, ki ga je imel trgovec že pakiranega po tri kile, in tako so doma vedno imeli zalogo riža za klobase. Iz trgovine so šli v Planino k verouku in župnik je spraševal, kdo je bil pri maši. Vsi so rekli ja, fant, katerega oče je delal na Windischgrätzovi žagi v Lazah in je že nekoliko dišal po rdečem proletariatu, pa je rekel da ne. Župnik se je zadrl:
– Zakaj pa ne?
– Ker nimam čevljev.
– Pa naj ti jih kupijo.
– Pa mi jih vi kupite.
Odgovor je tako razbesnel župnika, da je pričel tolči po zeleni leseni tabli, ki je stala na dveh količih za njim. Tolkel je s tako ihto, da se je tabla prevrnila in ga udarila po glavi. Otroci so se smejali, Tončka pa pravi, da ji je bilo tako toplo pri srcu, ker ga je doletela taka kazen, saj je bil res zloben.
Slovarček:
- renca: pokrivača za posodo, pokrovka
- vevnica: lesena lopatica za zajemanje žita in moke
- špajz: shramba
Viri:
- Tončka Jernejčič
Kraj: Žerovnica
Datum: 1946
Avtor: neznan
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: 6. 4. 2019
Oblika: skenirana datoteka – mail