Na rumenkasti ovojnici, naslovljeni na mojega očeta, je poštni žig z datumom oddaje 26. november 1953. Dolgo je že od tedaj. Še način, kako je izpisan naslov prejemnika, je zgodovina: Voj. pomeni “vojnik” in ne vojak, kajti v JLA je bil uradni jezik srbohrvaščina in ne slovenščina kot v avstro-ogrski, kjer so tudi pri poveljevanju v vojski menda tolerirali nacionalne jezike. V. P. 1101-26 je številka vojne pošte – tudi če se je enota premaknila, je naslov veljal. Ajdovščina, kjer je bil oče takrat nastanjen v kasarni, kolikor ni bil na “vatrenom položaju“, kot vsi drugi kraji še ni imela poštne številke, zadostovalo je ime. Na znamkah za tri in dvanajst dinarjev sta upodobljena maršal Tito in kosec, napis ob robu pa je še FNR Jugoslavija, Federativna narodna republika Jugoslavija. Kmalu potem se je država preimenovala v FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki ji je sledila SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija, ne vem pa ali je zadnji naziv nastal v času nastanka gibanja neuvrščenih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ali z novo ustavo 1974. Bolj verjetna se zdi povezava z ustavo … No, ja, seveda, kaj pa drugega.
Mama s svojo enakomerno pisavo, ki se je je naučila v šoli na Dolenjih Poljanah, piše očetu v Ajdovščino. Jaz imam tri leta in pol. Že nekaj časa sva z mamo sami v Jurjevčevi hiši v Podcerkvi, saj je bil oče najmanj oktobra, če ne že prej kot vojaški obveznik mobiliziran ob izbruhu “tržaške krize” in več mesecev ga ni bilo doma. Megleno imam v spominu, da je bil vpoklican potem še večkrat, a je šlo najbrž le za orožne vaje, ki so bile tiste čase tudi kar pogoste, tako da so možje ob načrtovanju kakšnega večjega dela vedno rekli: “Samo, da me ne bi ravno takrat poklicali na kakšne preklete orožne vaje!”
Te so kot smrt prišle vedno ob nepravem času in nihče se jih ni veselil, a izogniti se jim ni dalo … Vem, da sva očeta enkrat obiskali v Postojni, samo ne vem kdaj. Mogoče sta starša naredila podobno kot Bločenov, ki je sporočil ženi Francki, da jo bo iz Ajdovščine prišel počakat v Postojno. Tako je bilo potovanje preprostejše. O tem in še marsičem piše v tem pismu …
O oktobru 1953 kot času, ko je bil oče že v Ajdovščini, govorim zato, ker je druga pošta iz tega meseca, in sicer materina dopisnica, datirana 27. oktobra 1953, poslana ravno v tednu Rdečega križa, o čemer priča velika rdeča znamka. Sporočilo govori o jesenskih poplavah in kako v podcerkavskih hlevih in kevdrih zaradi deževja izvira voda. Pa o hrani in sorodnikih na Jezeru, ki še niso vedeli, da je šel oče v vojsko … Domnevam, da je Baraga, ki je omenjen v besedilu, očetov sovojak Franc Baraga, čevljar iz Kozarišč, ki mi je pet desetletij po tržaški krizi pripovedoval o takratnem dogajanju.
V pismu, ki ga vsebuje ovojnica na sliki, pa je mama podrobno poročala, kaj se dogaja doma in v vasi in predvsem skrbela, kako je z očetom – ali bo kmalu prišel domov, pa kako so vojaki preskrbljeni s hrano in obleko; ali je mraz in ali naj mu kaj pošlje. Pravi, da je že minila polovica njegove obveznosti v vojski in skrbi, da je ne bi podaljšali, ker s konferenco, na kateri naj bi se dogovorili glede meja, še kar odlašajo … Potem pripoveduje o stiski noseče sosede, ki naj bi rodila prav za Miklavža, ki bo vsak čas, mož pa je tudi mobiliziran v vojsko. Pa o sosedu, ki so mu ponovno zlomili narobe zaraščeno poškodovano nogo, o jabolkih za zimo, ki so stala 28 dinarjev za kilogram (za primerjavo: znamke na pismu so bile 15 din) in o tem, da sva bili v kinu, ker je posebno ob nedeljah tako zelo dolgčas.
Zanimivo, da sem se ob branju pisma po tolikih desetletjih živo spomnila pogovorov med mamo in sosedo Blaževo Francko, ki je tiste čase preživljala drugače težke čase: imela je čisto majhnega otroka, mož pa se ji je ponesrečil na Korletovi in je dolge mesece za delo na kmetiji ostala sama. Z našo mamo sta se zelo razumeli in si med seboj pomagali takrat in vedno, vse do leta 1958, ko sta se v solzah razšli, ker smo se preselili, pa čeprav samo v Markovec. Spomin na trdno prijateljstvo z Blaževimi je eden mojih najlepših, povezanih s Podcerkvijo.
Ne vem natanko, do katerega leta je trajalo, ko so se pozimi pri Blaževih zbirale predice in pletilje: poleg Blaževe in moje mame je bila vsaj še ena, mogoče Gregorinova, Pavličeva ali Baragova. Tudi mi smo takrat imeli eno ali dve škabi in volne od njiju je bilo ravno za nekaj parov nogavic.
Pač pa je mama takrat spredla tudi dlako angorskih zajcev, ki jih je redila in vsak dan česala, da je prišla do volne, iz katere sem potem imela šal in rokavice. Šal je imel nekaj modrih črt, saj je mama nekaj tiste niti celo pobarvala. Enako jopico in kapo, ki sem ju imela kot dojenček, pa sem že davno prerasla. Angora volna je bila takrat velikanski modni luksus in samo najbolj prizadevna dekleta so imela iz nje majhne jopice s kratkimi rokavi, kot nekakšen bolero, kakšna malčica pa tudi pravo jopico … Nekatere pletilje so z angora nitjo svoje izdelke samo okrasile, tako da so vpletle kosmate črte ali robove. Te pletenine je bilo treba nositi previdno, ker so puščale dlake, se hitro umazale in po pranju nikoli več niso bile lepe. Ampak nove – to pa to!! Kot angelska krila, nič manj puhaste in mehke.
Zelo so mi bili zanimivi kolovrati, ki so jih prinesle predice k Blaževim – vsi so bili skoraj enaki: temnorjavi, malo oguljeni, a lepo drakslani. Kolesa so imela lepo oblikovane napere … Samo naš kolovrat ni bil tak! Bil je umazano oranžen, pobarvan le s temeljno barvo – grundiran – ker druge barve v trgovini niso imeli. In tudi kolo je bilo tako zelo drugačno! … Stvar je bila taka: mama ni imela kolovrata, saj je s požganih Poljan prišla brez vsega, a ga je oče – večni taužentkunštlar – sklenil narediti kar sam. In res ga je: ogrodje, pedal, vreteno – samo pri kolesu je nastal problem. Narediti bi ga moral kolar, ki pa je imel preveč dela in bi bilo treba dolgo čakati, pa še plačati je bilo treba. Zato je oče našel dovolj velik jelov hlod in od njega odrezal kakih 6 cm debel kos ter iz njega izrezal pravilno, enako veliko ali malo manjše kolo, kot so ga imeli drugi kolovrati. Da bi zmanjšal maso, je izrezal ali izvrtal nekaj centimetrov stran od roba vrsto velikih lukenj, malo bolj proti sredini pa še drugo. To kolo z luknjami je potem vgradil v ogrodje, povezal s pedalom in vretenom – in reč je delovala. Ne spomnim se več vseh podrobnosti – jermena in utorov zanj in kdo ve česa še – in tudi ne vem, koliko časa in poskušanja je terjala izdelava našega kolovrata, ki je bil tako zelo drugačen od drugih, da so ga vsi precej nezaupljivo ogledovali, nato pa skomignili z rameni in si svoje mislili. Meni je bilo malo nerodno, ker nismo imeli kolovrata kot drugi – ampak spredel je vso volno, kar smo je imeli in še precej tuje … V pismu mama omenja, da prede za Baragovo, ki bo otrokom spletla jope za Miklavža … Prav dolge kariere pa naš kolovrat ni napravil, kajti preja je že skoraj izginila, prej ko sem šla jaz v šolo. Potem je tisti oranžni kolovrat z nenavadnim kolesom kot drugi njegovi sorodniki nabiral prah na podstrešju. Kako je končal pa ne vem, zgodilo se je, ko me ni bilo doma.
K Blaževim sva z mamo hodili tudi sicer pogosto vasovat, še posebno potem, ko je k njim prišla gospodarjeva sestra z Babnega Polja, majhna in drobcena ženička, urna kot miška in s posebno govorico, babnopoljsko kajpak, ki je meni zvenela kot pesmica ali zvončkljanje. Kako sem jo poslušala!! Menda ima ta teta Francka tudi kar nekaj zaslug, da sem potem vse življenje pozorno poslušala govorice ljudi iz raznih krajev in si jih skušala zapomniti – kar tako, za zabavo.
V tistem tesnobnem času leta 1953 odkar sta se ohranila pismo in dopisnica, pa so ljudje s skrbjo premlevali dnevne novice in neprestano se je ponavljal vzdih: ” Menda ja ne bo spet kakšna vojska?!” Strah pred novo vojno je bil hromeč, rane pred osmimi leti končane druge svetovne vojne pa še ne zaceljene, kaj šele pozabljene. Zato je bilo res velikansko olajšanje, ko so se napetosti okoli meje z Italijo sprostile in so se mobilizirani možje vrnili domov. To pa je že druga zgodba.
Slovarček:
- škaba: ovca
- vatreni položaj (srh): bojni položaj, ognjena črta
- Korletova (fabrka): žaga Karla Kovača, pozneje Mizarsko podjetje Stari trg, nato Gaber (Brestov obrat)
- taužentkunštlar: mojster za vse
- drakslan: stružen
- grundiran: pobarvan s temeljno barvo
Viri:
- pismo in dopisnica
Kraj: Podcerkev
Datum: 26. 11. 1953
Avtor: pismo in dopisnico je napisala Zofija Mulec
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: 2 dokumenta