Ne spomnim se točno, kdaj je fotografija nastala, po oblačilih in po našem izgledu sklepam, da smo hodile v tretji letnik učiteljišča. Postavile smo se ob ograji takratnega internata oz. bivšega samostana Šolskih sester de Notre Dame. Nižje desno je bil glavni vhod v stavbo, v kateri je bil naš dom dolgih pet let.
Stojita Martina Štajner por. Kuzma in Irena Mavrin por. Klepac, čepita pa Tilka Mavrin por. Klepac in Anica Sintič por. Cvetko. Vsa leta smo bile dobre prijateljice in zaupnice.
Po končani osemletki v Starem trgu sva imeli z Ireno jasno začrtano pot – postati učiteljica. Nekatere najine sošolke, ki so prav tako sanjale o učiteljskem poklicu, so se vpisale na učiteljišče v Ljubljano, midve pa sva šli v Novo mesto. Zakaj? Tam je namreč nekaj let prej končal učiteljišče najin bratranec in vzornik. Čeprav je bilo Novo mesto še enkrat dlje od Ljubljane, tudi najini starši niso imeli nič proti. Tja sva potovali z avtobusom (Prezid – Ljubljana – Novo mesto). Prvič sva se odpravili na pot v neznano, ko sva šli na sprejemni izpit (slovenski jezik, glasba). Najina takratna ravnateljica Justa Krajc se je dogovorila z upravnico (Romano Hanzel) dijaškega doma v Šmihelu pri Novem mestu, da bova tam spali in jedli dva dni zastonj. Ko sva prispeli na novomeško avtobusno postajo, nisva vedeli kam. Mimoidoče sva spraševali, kam morava iti, da bova prišli v Šmihel.
»Prosim, ali bi mi povedali, kako se pride v Šmihel.«
Ta stavek sva izgovarjali enkrat ena enkrat druga, ko sva prišli do točke, ko nisva več znali naprej. Prvič sva prečkali Krko po Kandijskem lesenem mostu, šli čez železniško postajo in mimo šmihelskega pokopališča do Šmihela. Pred nama se je med sadnim drevjem prikazala veličastna stavba – nekdanji samostan Šolskih sester de Notre Dame, takrat pa dijaški dom. Do šolskega leta 1960/61 je bil to dom tudi za fante, kasneje pa smo bile punce v Šmihelu, fantje pa na Kapitlju v Novem mestu (v kateri stavbi ne vem). Upravnica naju je sprejela na notranjem dvorišču. Takoj je vedela, kdo in od kod sva. Medve pa sva na dolgo in široko, v knjižni slovenščini, razlagale, zakaj sva tu in kaj bi rade.
Strogo naju je pogledala in rekla: »Lahko boste spale in jedle, ampak boste plačale.« Ker takega odziva nisva pričakovali, sva imeli takoj polne oči solz – vsaj jaz. Hudomušno se je nasmejala in nama ponudila vso gostoljubnost. Odpeljala naju je v kuhinjo, kjer so nama postregli z bogatim kosilom. Tudi kasnejša postrežba je bila dobra. Spali sva v majhni sobici, tako so rekli, s šestimi posteljami, v jeseni pa sva bivali s sošolkami v sobi z dvanajstimi posteljami brez ogrevanja. V najhujši zimi sva spali skupaj, da naju ni zeblo.
Sprejemni izpit sva naredili. Irena je pela pesem Zdaj zaori pesem o svobodi, jaz pa Kje so tiste stezice, kaj so zahtevali pri slovenščini, se ne spomnim. Prvo leto sva hodili na pedagoško gimnazijo, naslednje leto pa so zopet uvedli učiteljišče in na učiteljišču sva tudi maturirali.
Na šolanje in bivanje v internatu imam zelo lepe spomine, čeprav ni primerjave v razmerah takrat in danes. Takrat smo hodile iz Šmihela do učiteljišča okrog tri četrt ure hitre hoje, nismo pa bile temu primerno obute ne oblečene. Tja smo šle po krajši poti čez Kandijski most na Krki, vračale pa smo se večkrat skozi mesto, če je bilo dovolj časa, ali pa če smo imele kakšen opravek.
Prav tako kot spalnice so bile tudi učilnice velike. Tiste gojenke, ki smo spale skupaj, smo bile skupaj tudi v učilnici. V učilnici je bila velika lončena zidana peč. Kurile smo s premogom. Da je bilo v vedru vedno dovolj premoga, smo morale poskrbeti same. Prale in likale smo si same. V umivalnici je bila vedno mrzla voda, tuširale pa smo se v kletnih prostorih. V tuširnici je bilo več tušev in smo se morale prej pogovoriti, kdo se bo tuširal, kdaj in kdo bo zakuril peč. Pri tuširanju pa je nekaj časa tekla mrzla voda ali pa zelo vroča, zato je curljanje vode spremljalo neprestano cviljenje in smo se rajši umivale v mrzli vodi. Hrana je bila zelo dobra in vedno je bilo na razpolago dovolj kruha. Poleg tega je imel internat velik sadovnjak in vrt in smo si lahko postregle, kar smo hotele.
Domov sva šli petkrat na leto, ker je bila pot dolga in draga (29. november, Novo leto, zimske počitnice, 1. maj, konec šolskega leta). Z domačimi in bližnjimi smo bile povezane le preko pisem. Si lahko mislite, koliko pisem je bilo napisanih in kako težko sva pričakovali pošto. Kolegice iz Bele krajine, iz Posavja in okolice Trebnja so šle večkrat domov. Vedno so se spomnile na naju in nama prinesle kak priboljšek. Obiskov od doma vseh pet let ni bilo. Edino na zaključno prireditev v petem letniku sta prišli Irenina sestra Albina in moja mama. Zdi se mi, da ju je pripeljal Irenin stric z avtom – »s hroščem«.
Čeprav sva preživeli, mladi in neizkušeni, jaz nisem dopolnila še štirinajst, ko sem prišla v Novo mesto, daleč od doma dolgih pet let, sva imeli jasno začrtano pot – potrpeti, se učiti in končati učiteljišče. Na začetku sva imeli hudo domotožje, vendar vzgojiteljici in upravnica so našle vedno prave spodbudne besede in svet je bil spet lepši. Vsi smo se poznali med seboj, dijakinje, kuharice, čistilke in vzgojno osebje – bili smo ena sama velika družina. Pomagali smo drug drugemu in si prisluhnili med seboj.
V Šmihelu je zasebna dekliška šola Šolskih sester de Notre Dame začela delovati 20. 10. 1886. Leto 1946 je prineslo ukinitev samostanskega šolstva. 20. junija 1945 je prenehala delovati meščanska in 25. marca 1946 tudi ljudska šola. V Šmihelu so sestre ostale do decembra 1948, ko so bile z zakonom o nacionalizaciji pregnane na opuščeni grad Struga pri Otočcu.
V nekdanjem samostanu v Šmihelu so po odhodu sester delovali osnovna šola, dijaški dom, poseben oddelek s prilagojenim programom, zaradi katerega je Šmihel dobro poznan zgodovini slovenske surdo pedagogike. V zadnjih desetletjih je nekdanji samostan Šolskih sester de Notre Dame dobil novo, lepšo podobo. Sestre so po denacionalizaciji podarile samostan Škofiji Novo mesto, ki ga je obnovila in danes je stavba, ki ji pravijo Baragov dom, ponos Šmihelu in dolenjski prestolnici.
Sprehod novopečenih učiteljic ob zaključku petega letnika po mestu – korakamo pred mestno knjižnico Mirana Jarca. Na ta dan smo bile posebno lepo napravljene: črn kostimček, bela čipkasta bluza, salonarji, bela torbica – pismo, frizura.
V sprevodu smo:
- Anica Sintič,
- Sonja Gabrič,
- Irena Mavrin,
- Milena Čarman,
- Tilka Mavrin,
- Milena Pečaver in
- Anica Hosta.
Po zaključni prireditvi sva se na vrtu učiteljišča slikali z najinim prvim in edinim obiskom v petih letih. Za naju je bil to v vseh pogledih nepozaben dan. Družile smo se do noči, vendar vsega se ni dalo ne pogledati ne povedati.
Na sliki smo:
- Irenina sestra Albina,
- Irena,
- moja mama Dorica
- in jaz.
Slovarček:
- Notre Dame: fr. Naša Gospa, Mati božja
- surdo pedagogika: veda, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem gluhih in naglušnih otrok
Kraj: Šmihel, Novo mesto
Datum: leto 1964 in junij 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: 3 fotografije