Na razglednici je vojaški tabor, ponudnik razglednice je na osnovi žiga, kjer je bila razglednica oddana sodil, da slika posneta na Cerkniškem jezeru. Dejansko je to mogoče, saj so v času Avstro-Ogrske po železnici na Rakek na vsakoletne vojaške vaje prihajali vojaki z različnih koncev cesarstva, pogosto se omenjata 27. pešpolk iz Ljubljane in 97. pešpolk iz Pule.
V rakovški šolski kroniki za šolsko leto 1901/1902 je nadučitelj in šolski vodja Janko Nep. Jeglič zapisal:
Vojaki so imeli i letos svoje običajne vaje v tukajšnji okolici nad mesec dni pričedši takoj ob pričetku počitnic. Bivali so-kakor vselej – tudi v šoli, ker jim nedostaja potrebnih prostorov v druzih hišah. Ob tej priliki je nadzoroval vojaštvo Nj. ces. visokost nadvojvoda Franc Ferdinand. Prišel je semkaj na Rakek dne 2. septembra zjutraj ter takoj odjahal k vojakom na hrib Srnjak. Opoldne mu je vojaštvo (4 polki) defiliralo pri Lavričevi vili nasproti tovarne, a popoludne je že odšel nadzorovat v Št. Peter.
Cerkniško jezero in njegovo skrivnost “zdej uade ni, zdej uada je”, je dodobra spoznal cesar Franc Jožef, ko je prišel 15. in 16. novembra 1864 na lov na medveda na veleposestvo Windischgraetz na Javornik. Takole je cesarjevo dogodivščino na Cerkniškem jezeru opisal Ivan Podboj:
Ob 3. uri po noči so se vkljub nalivu v 7 kočijah odpeljali proti Javorniku. Ali kako priti črez jezero? Čolni so bili sicer najeti in pripravljeni, toda vihar jih je odtrgal in nekaj razgnal od brega na vse strani širne vodne planjave, nekaj potopil. Zato je hitel gozdni varuh Sever, ki je bil pri čolnih, v Cerknico, da bi družbo prestregel in po drugi poti peljal okrog jezera. Prišel je še o pravem času in naznanil princu Hugonu, ki je sedel v prvem vozu poleg cesarja, da ni mogoče priti na navadnem mestu v čolnih črez jezero. Lovska družba je bila primorana peljati se v kočijah skozi Grahovo, Žerovnico in Lipsenj. Bila je strašna noč, lilo je neprenehoma kakor iz škafa. Imenovani Sever je dejal, da ni bil svoje žive dni tako do zadnje niti premočen kakor takrat. Na lipsenjskem mostu pri Krkotu so stopili gospodje iz kočij in šli peš pod Goričico in Vrhjezerom do takozvanega “stržena”, to je ozke žile, kjer jezerska voda ostaja tudi tedaj, kedar jezero usahne. Na vso srečo je bil na oni strani kmet s čolnom, ki so ga poklicali, da je gospodo prepeljal. Od vasi Laze, kjer je čakalo sedem jezdnih konjev, so lezli lovci kvišku po strmi prav kozji stezi črez “Veliki vrh” na Javornik. Nebo se je usmililo odlične lovske družbe in dež je nekoliko ponehal, a svoje zločesto delo je bil že dovršil in lov popolnoma spridil.
Takrat torej je cesar Franc Jožef videl tudi tretjo zanimivost Notranjske, Cerkniško jezero, in se je vozil po njem.
Lov ni bil uspešen, cesar Franc Jožef ni uplenil medveda v javorniških gozdovih.
Tabor je bil vzorno urejen, puške in ostala oprema lepo zložena v šoške. Namesto navadnih šotorov so imeli lesena ogrodja pokrita s šotorskimi krili.
Ali so imeli bolničarke, ali pa so dobili le obisk.
Razglednica je bila oddana na pošti v Cerknici, 3. septembra leta 1901, to je tistega dne, ko je nadvojvoda Franc Ferdinand, obiskal vojake na vojaških vajah na Rakeku.Slovarček:
- pešpolk: pehotni polk
- Pula: pogovorno, Pulj
Viri:
- Kronika šole Rakek
- Ivan Podboj, 1899. Naš cesar vrh Javornika. Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1899.
Kraj: Cerkniško jezero
Datum: 1901
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 4. 4. 2019
Oblika: fotografija – razglednica