1962 Markovec – Perica na Brodu

Ženska srednjih let je svoje belo perilo naložila v lesen škaf, s sabo pa je vzela tudi večji emajliran umivalnik, da ji ni bilo treba perila zlagati na ploščati kamen, ki bi ga morala prej dobro umiti. Če je hotela svoje perilo narediti še posebno belo, je morda v umivalniku raztopila kroglice plavice in ga namočila v raztopino. S seboj je pripeljala tudi soliden lesen perilnik na dveh nogah s stranskimi letvicami, ki ga je najbrž naredil mizar, kajti preprostejši doma narejeni perilniki so imeli le pooblan ploh in dva kolca za noge. Po perilniku je udarjala s perilom in ga na njem otiskala, da je spravila lug iz tkanine. Ko je po večkratnem namakanju in otiskanju iz blaga tekla čista voda brez mehurčkov, je bil čas za ožemanje – ovijanje. Kos perila je razprostrla po vodi, ga še nekoliko povlekla sem in tja, dvignila iz vode, ga po potrebi prepognila in zvitek močno ožela s premišljenim navzkrižnim prijemom, ki se ga je še mlada naučila od matere in drugih peric. Tista, ki ni znala dobro oviti žehte kratkomalo ni bila nikakršna perica. Po ožemanju je kos perila strepljala – stresla, da se je zrahljal in poravnal ter ga zložila v škaf. Trepljanje je ponovila pred obešanjem in si tako prihranila nekaj truda pri likanju.Perilo se je sušilo v lepem vremenu zunaj na vrvi med drevesi ali pod nadstreškom, na ganku ali na podstrešju. V večini primerov je bilo vsem na očeh, zato je bilo za ugled hiše pomembno, da je bilo čimbolj belo, da je bilo lepo zašito, če že ne celo, a tudi to kako je bilo obešeno, je kazalo na skrbnost in lepe manire perice. Perilo na vrvi je bilo sortirano in lično obešeno – veliki kosi skupaj in bolj na očeh mimoidočih, intimno perilo bolj diskretno zadaj. A so vseeno najbolj radovedne ženske imele vse prešteto – koliko ima kakšna soseda rjuh in brisač, celo koliko spodnjic in kombinež in v kakšnem stanju so … Drobne pikanterije, ki so delale življenje bolj zanimivo …

Gospodinje iz Trzen oziroma Belega malna so na Brodu prale le redko, saj so imele lepo kamnito in pozneje betonsko perišče veliko bliže v vasi, tiste iz Ta starega Markovca pa sem sploh niso prihajale. Na Brod se je šlo kvečjemu prat pozimi prašičja čreva, perilo pa le izjemoma v veliki suši, ko je Studenček pri Bočkovi Mici imel celo v najgloblji kotanji premalo vode za pranje.

Pač pa smo se na Brodu otroci veliko kopali, ampak to je že druga zgodba.