Dramska skupina KUD heroja Iztoka Rakek je v marcu 1978 uprizorila premiero ljudske partizanske drame Mateja Bora Raztrganci. Dramska skupina je tako prekinila več kot tridesetletno mrtvilo na področju amaterske dramske dejavnosti na Rakeku, ki je pred tem imela izredno bogato tradicijo. Zato ni čudno, da je bilo na premieri toliko obiskovalcev, da vseh dvorana ni mogla sprejeti in so mnogi predstavo spremljali kar skozi odprta vrata na dvorišču Rakovške dvorane. To je bila najlepša nagrada amaterskim igralcem. Dramo je režirala prof. Boža Brecelj, ki je iz preprostih ljudi izvabila odlično igro.
Pobudo za ustanovitev dramske skupine na Rakeku sta dala prof. Mirko Rebolj in prof. Renata Rebolj. Na povabilo k sodelovanju se je takoj odzvala prof. Boža Brecelj, vodenje dramske skupine pa sem prevzela jaz, Anita Caruso (Albreht). Večino igralcev sem pridobila kar izmed zaposlenih v Kartonaži Rakek. Med njimi so bili preprosti proizvodni in skladiščni delavci, nekaj vlog pa so prevzeli tudi krajani Rakeka. Vaje so potekale v prostorih Glasbene šole Rakek. Sceno in rekvizite si je dramska skupina izposodila pri dramski skupini Postojna, pri čemer je bil najbolj zaslužen Rudi Bajc iz Postojne, ki je prevzel tudi vlogo maskerja. Kostumi so bili izposojeni iz garderobe RTV, orožje pa nam je, pod posebnim protokolom in na osnovi zaupanja, posodila Rakovška vojašnica JLA.
Prof. Boža Brecelj je bralnim vajam namenila skoraj 90 % priprav na igro. Dikcijo smo vadili nekajkrat na teden po več ur pozno v noč. Nikakor se ni zadovoljila z branjem, v katerem ni bilo izraza, energije, duše. Pilila je vsako besedo posebej. Ni prenesla zavijanja in nepravilne intonacije, zato je nemalokrat besnela in namesto da bi opozorila, da je treba upoštevati piko na koncu stavka, zarohnela: krava in njej podobne živali, pa tudi organi.
Tako pripravljeni smo se po več mesecih bralnega drila končno premaknili na oder. Na njem smo pred premiero vadili le trikrat, kar je pomenilo, da smo si morali prostor, kretnje in gibanje uskladiti z besedilom kar sami. To je povzročilo, da je prav na vsaki odigrani predstavi Ferlež vedno obležal tako, da je morala Vida v krilu stopiti čez njegovo glavo. Pri tem ga ni smela pogledati, saj bi se soočila z njegovim bolščanjem pod krilo, kar bi zagotovo sprožilo težave v prizoru, ko se končno objame s svojim ljubim Miholom. Na zadnji vaji pred premiero je bil na vaji tudi Pevski zbor KUD heroja Iztoka Rakek. Pevci so bili na balkonu in so v čustveno najbolj občutljivem prizoru zapeli pesem Kaj ti je deklica. A tik pred tem je Ferležu ušel tekst in je v nemoči pozabe zvijal roke v vse mogoče oblike. Tekst je bil nekako takole: “Take so najboljše, ki te primejo za..za…za…” ni mu šlo, tudi šepetanja ni slišal. Naenkrat pa je iz prvega stola v dvorani planila naša ljuba režiserka in zavpila: “… za k****”. Joj, kako je med pevci završalo! Vajo smo morali za nekaj časa prekiniti, da smo se od smeha pomirili!
Na predstavi v Starem trgu pa smo jo Rutarci zagodli mi, igralci. V neki sceni je na oder privihrala z lončenim loncem, ki jo je vedno čakal pri vratih v izbo. Ker dvorana v Starem trgu ni imela stranišč (takrat so ravno obnavljali dom) med predstavo ni bilo možno na stranišče. Pa so se fantje znašli in se olajšali kar v lončen lonec in se pri tem muzali. Ko je Rutarca zagrabila lonec in privihrala na sceno, je vsebina pljusknila po njej in … na sceni se je morala vzdržati komentarjem. Le na obrazu smo lahko videli njeno jezo! Po predstavi smo jih seveda slišali, a je razumela šalo in smo se temu nasmejali z občutkom, da smo ji vendarle ušpičili eno za vse!
Naj omenim še to, da je Kartonaža Rakek vsem igralcem vselej odobrila prost izhod za vaje oziroma dan za predstave ter odobrila brezplačne prevoze kulis v kraje gostovanja. Ne nazadnje si je predstavo ogledalo veliko zaposlenih, kar je bogatilo njihovo življenje in jih osrečevalo.
Posebej smo bili za sodelovanje hvaležni dramski skupini Postojna in seveda vojakom JLA iz Rakovške vojašnice pod vodstvom Miša Jovanovića, ki je skrbel za vzorno sodelovanje.
- Jožica Mele – soseda,
- Janez Doles – Rutar,
- Jože Petrovčič – Ferlež,
- Boža Brecelj – Rutarca,
- nepoznana – soseda,
- Anita Caruso (Albreht) – Vida.
Spodaj:
- Bučar Janez – partizanski komandir,
- Čekada Danijel – partizan.
- Milan Juhant – Mihol,
- Franci Zalar – električar,
- Marko Podobnik – partizan,
- Rudi Bajc – maska,
- Slavka Juhant – kmečko dekle,
- Drago Sernel – Črešnik, bajtar in železničar.
Spodaj levo:
- Vinko Svet- žandar,
- Alojz Virant – žandar,
- Vojko Prijatelj – partizan.
Kraj: Rakek
Datum: 1978
Avtor: neznan
Zbirka: Anita Caruso
Skenirano: 24. 6. 2018
Oblika: fotografija