Nekje v Jugoslaviji, morda prav na Rakeku, je Vlado Strohsack napravil fotografijo jugoslovanskih vojakov pri malici. Pribor je aluminijast, orožje pa skoraj na dosegu roke, za vsak slučaj, čeprav z njihovih obrazov ni videti, da bi se bali kakšnega napada.
Še ene pomembne letnice ne smemo pozabiti in letos jih je res veliko. Prvega decembra 1918 je Aleksander Karadžordžević razglasil zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov. Rodila se je nova država – Kraljevina SHS.
Vojska Kraljevine SHS je nastajala postopoma in o kraljevi vojski lahko govorimo šele od 1. februarja 1919, ko sta nastali Dravska divizijska oblast v Ljubljani in Savska divizijska oblast v Zagrebu ter se združili z vojsko kraljevine Srbije.
Le ta je doživela velike spremembe, predvsem kar se tiče služenja vojaškega roka in plač, leta 1931, ko je bil sprejet nov Zakon o ustroju vojske in mornarice. Vsem dijakom, ki so zaključili šolanje v tujini ali doma, visokošolcem in učencem poklicnih šol, se je skrajšal vojaški rok na devet mesecev, če so v tem času predložili ustrezno spričevalo. Še na boljšem so bili dijaki, člani Sokola, saj je bil Aleksander največji Sokol in je razumljivo, da je dal svojim več privilegijev, zato so služili vojsko še 45 dni manj. Iz te olajšave so bili izvzeti tisti, ki se niso primerno obnašali. Vsi, ki niso imeli dokončane srednje šole, so služili prav tako devet mesecev, če so v času služenja vojske dokončali šolo, v nasprotnem primeru so služili 14 mesecev. Bogoslovci s končano fakulteto ali katero drugo šolo priznanih veroizpovedi (zdaj že ni take enakopravnosti), ki so kasneje stopili v duhovniški stan, so služili šest mesecev v saniteti. Sledi pa grožnja: če štiri leta po končani šoli ali dve leti po koncu služenja vojske ne stopijo v duhovniški stan, morajo doslužiti razliko do 14 mesecev v rodu vojske, za katerega so sposobni.
Moram reči, da je bila to kar liberalna vojska v primerjavi z JLA. Tam ti ni pomagalo ne spričevalo, ne diploma, ne Bog, velikokrat še zdravniško spričevalo ne. Je bilo kot stranišče ali pokopališče – ko je bilo treba iti, je bilo treba iti.
Armadni generali in admirali so imeli plačo 4000 din, poleg tega še položajni dodatek v višini 3500 din in osebni draginjski dodatek 1500 din. Vseh ostalih ne bom naštevala, za primerjavo pa – nižji vojaški uradnik je imel 575 din plače, nič položajnega dodatka in od 800 do 1050 din osebnega draginjskega dodatka. Vsem, ki so imeli ženo in otroke je pripadal še rodbinski dodatek v višini 150 din. Ja, lahko so se šopirili v tistih okrancljanih uniformah. To lepo plačno navado je prevzela tudi JLA (tudi o tem bo še tekla beseda), Slovenska vojska pa, žal, ne.
Levi vojak ima v rokah šlefarco in verjetno južnajo neko čorbo. Lahko je bil tudi pasulj s klobaso. Kar koli že, z obedom so zadovoljni.Slovarček:
- šlefarca: zajemalka
- južnajo: kosijo, obedujejo
Viri:
- Slovenec: političen list za slovenski narod (30. 10. 1931), letnik 59, številka 247. URN:NBN:SI:DOC-IQP08M1Z from http://www.dlib.si
- https://vojnapovijest.vecernji.hr/vojna-povijest/kopnena-vojska-kraljevine-shsjugoslavije-1918-1941-1093771
Kraj: Kraljevina Jugoslavija
Datum: okoli 1931
Avtor: Vlado Strohsack
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. 8. 2011
Oblika: skenirana datoteka