Zveza pionirjev Jugoslavije je vključevala vse osnovnošolske otroke v Jugoslaviji. Njihovo neuradno ime je bilo »Titovi pionirji«. Bila je ustanovljena leta 1942 v Bihaću, slovenska pa pet let za tem. Cicibane so med pionirje sprejemali na dan republike. Članstvo je bilo avtomatično. Kljub temu, da je bil sprejem del šolskega programa in zato obvezen, je bilo članstvo velika čast. Ni bilo hujšega kot če ti je tovarišica, če si kaj nakuril, rekla, da pa ne boš sprejet med pionirje. Sramota brez primere. Za se ubit!
Ob sprejemu smo morali tudi povedati svečano pionirsko zaobljubo (iz glave!): »Pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učil. S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delovnim ljudem. Obljubljam, da bom zvest tovariš in dober človek. Vse moje delo in ravnanje naj pokažeta, da sem vreden otrok svojega ljudstva in vreden član velike družine narodov, ki hočejo po poti napredka, pravice in miru.« Potem smo dobili značke in izkaznice.
Dati častno pionirsko besedo je veljalo več kot vse petkrat podpisane mednarodne pogodbe.
P – pošten
I – iskren
O – olikan
N – neustrašen
I – iznajdljiv
R – radodaren
Delovanje je na začetku vodil in usmerjal Centralni svet Ljudske mladine Slovenije, od leta 1948 do 1953 pa Pionirski sveti. Zveza se je delila na podmladek (od 7. do 11. leta starosti) in pionirje (od 11. do 14. leta).
Zveza pionirjev Slovenije je bila ukinjena 24. aprila 1990 in se je preoblikovala v otroški svet.
Včasih smo 29. novembra praznovali dan republike. Je bilo tako lepo. Smo bili šole prosti in smo imeli proslavo, najprej v šoli, kjer so nas sprejeli v pionirje in potem še v rakovški kasarni. Vojaki so nas bili zelo veseli, so bili štraf komande frej, in so nas lepo pogostili. Dali so nam piškote, navadne, brez file in čaj iz šipka, ki so ga sami nabrali. Bilo je res lepo. Za ene še preveč, ker nimajo nobene mere in so se preveč najedli. Nekateri so taki, da si samo takrat kaj privoščijo, ko je zastonj. Tako smo se eni bolj nazaj držal, eni pa na krožnik. Potem je pa ena vse zasrala, ker je vso mizo pobruhala in smo se ostali še bolj nazaj držal. En ubogi vojak je moral pa vse to počistiti in je verjetno tudi malo bruhal. Ampak on je bil kulturen in je to drugje opravil. Zatem so nam še malo orožje razkazali in je bilo zanimivo. Malo smo se še družili, da se je v duhu Titove zapovedi »sklapanja bratstva i jedinstva« porajalo prijateljstvo med civili in vojaki. Nato so nas tršice odpeljale do šole in dam dale prosto. Ko smo se doma preobleki v domačo obleko, pa smo odšli še k verouku.
Lastnik izkaznice, Miloš Toni, je bil med pionirje sprejet 29. novembra 1960. O tem je napisal tudi prispevek za Stare slike. S pomočjo izkaznice smo še ugotovili, kdo je bil starejši pionir, ki je vodil postopek.Slovarček:
- sklapanje bratstva i jedinstva: sklepanje bratstva in enotnosti
Viri:
Kraj: Begunje
Datum: 29. november 1960
Avtor: Zveza pionirjev Slovenije
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 11. 8. 2015
Oblika: dokument
