Prva generacija učencev v učni karieri prve povojne učiteljice Zalke Kocjan v Novem Kotu. Slika je nastala za hišo na Mandrovem vrtu. Imela je kombiniran pouk, dopoldne 4., 5., 6. razred, popoldne pa 1., 2. in 3. razred. Manjkata Anica Pantar in Žan Žagar. Pri nas je učila tri leta, se poročila z domačinom in rodila hčerko Metko. Potem je poučevala v Kočevju do upokojitve.
Vas Novi Kot (Binkel – izhaja iz nemškega Winkel: kot) je imel pred vojno 42 hiš (po vojni si jih obnovili le 17) in veliko otrok – dve hiši skupaj sta imeli 25 otrok, zato sta imeli vasici Novi in Stari Kot vsaka svojo šolo, ki sta 1942 obe zgoreli, ker so Italijani vasici do tal požgali, prebivalce pa, ki so jih dobili doma, odpeljali v taborišče na Rab. Iz naše hiše so internirali mamo in brata Zvoneta (4 leta) ter Toneta (2 leti), ata pa so že prej zaprli kot političnega zapornika in ga internirali v taborišče Dachau. Po kapitulaciji so se vrnile preživele matere z otroki in se naselile v prazne kočevarske hiše v Dragarski dolini.
Moji so stanovali v Podpreski. Tu sta brata začela hoditi v šolo. Poučevala je učiteljica Tilka Pejnović, po kateri sem dobila ime. Kasneje je dolga leta vodila dijaški dom v Ribnici. Zvone je končal v Podpreski tri razrede, Tone pa prvega, ko smo se preselili še v nedograjeno hišo v Novem Kotu. Ker šola ni bila obnovljena, so skoraj vsi šoloobvezni otroci iz Binkla hodili tri leta v šolo v Prezid, nekaj pa jih je hodilo v nižjo gimnazijo v Kočevje in na Faro.
V Prezidu je pouk potekal v hrvaškem jeziku. Poučevala sta učitelj Vjekoslav Mataić (4., 5., 6. razred) in učiteljica Jelena (1., 2., 3. razred). V prezidansko šolo so takrat hodili Albina, Tone in Zvone Mavrin, Milena Ješelnik, Valentin Cimprič, Alojz Janež in Žan Žagar. Mataić je takrat otroke še vzgajal s palico. Če otroci niso imeli naloge, ali niso znali, ali pa so pouk zamudili (vzrokov je bilo veliko), so dobili »packe« s palico. Vzgojni ukrep je začel z besedami: »Pruži packo nesreča jedna!« Otrok je moral nastaviti roke tako, da so bile dlani obrnjene navzgor, po dlani jih je potem tepel s palico. Končal je z besedami: «Mama se muči, tata se muči, muči se i ti.« Moja brata sta bila večkrat tepena, ker nista imela naloge, ali pa sta pouk zamudila. Doma sta morala vsako jutro prej odpraviti živino v hlevu in nista prišla pravočasno. Roke sta imela rdeče in otekle. Večkrat zaradi tega nista hotela v šolo. Mataić je v Prezidu osnoval dramsko sekcijo za mladino in odrasle ter prirejal kulturno umetniške predstave. Z dohodki teh prireditev je pomagal zgraditi gasilski dom v Prezidu. Imel je predavanja za odrasle iz različnih področij dela in osnoval narodno vseučilišče, morda prvo v Gorskem Kotarju. Med ljudmi je bil zelo priljubljen.
Binklarji pa so si želeli svojo šolo, ki bi potekala v slovenskem jeziku. Po številnih intervencijah na občini jim je uspelo. Pouk se je začel leta 1952 v Mandrovi hiši. Mandrovi (Filip in Marija Knavs) sta za šolo odstopila dve sobi. V eni je bil pouk, v drugi pa je stanovala učiteljica. Šolsko malico nam je kuhala gospodinja v svoji kuhinji, sanitarije pa smo imeli skupaj. Ker je bilo za odprtje šole potrebno določeno število otrok, so prvo leto poslali v šolo vse otroke od 7. do 15. leta in nabrali so jih dovolj. Nekaj starejših drugo leto ni več hodilo v šolo.
Naša prva učiteljica je bila Zalka Kocjan iz Bele krajine. Pri njej sem končala tri razrede. Moj začetek šolanja je bil nenavaden. Ko je bila šola ustanovljena, sem bila stara pet let in me niso sprejeli. Ker pa je šla moja prijateljica, sorodnica in soseda v šolo, sem jo zelo pogrešala. Nisem se imela s kom igrati. Ker jo je pot v šolo vodila mimo naše hiše, sem jo vsak dan nestrpno čakala, kdaj se bo prikazala. Starše sem neprestano spraševala, zakaj jaz ne hodim v šolo in jih prosila, naj me vpišejo. Staršem je bilo nekega dne tega dovolj. Mama je šla v šolo in učiteljico Zalko prosila, naj me vzame v šolo. Privolila je z besedami: «Naj pride. Če ji bo šlo, bo ocenjena, če ne, bo šla drugo leto ponovno v prvi razred«. Mama mi je takoj iz jute naredila torbico z enim ročajem (bolj je bila podobna vrečki) in nanjo z volno izvezla rožice. Kupili so mi leseno peresnico, svinčnik, radirko in zvezek. Šele kasneje, ko se je pokazalo, da nekaj bo iz mene, sem dobila pravo šolsko torbico, čitanko in računico. Tako sem leta 1953. končala prvi razred. V Novem Kotu smo naredili šest razredov. Ker pa se nismo učili nobenega tujega jezika, smo šli v Starem trgu ponovno v šesti razred in končali osemletko, da smo lahko nadaljevali šolanje v srednji in poklicni šoli.
- Julka Pantar,
- Zvonko Mavrin,
- Milena Ješelnik,
- Albina Mavrin,
- Tone Mavrin,
- Irena Mavrin,
- Tilka Mavrin in
- Valerija Ješelnik.
- Alojz Janež,
- Valentin Cimprič,
- Jože Knavs,
- učiteljica Zalka Kocjan,
- Ciril Cimprič,
- Marija Mohar,
- Franci Janež,
- Marija Janež
- Na Zalko se naslanjata Slavko Knavs in
- Anica Mohar.
- Slavko Knavs,
- Franci Janež,
- Tone Mavrin,
- Marija Mohar,
- Ciril Cimprič,
- Alojz Janež.
V sredini stojimo:
- Jože Mlakar,
- Anica Pantar,
- Marija Janež,
- Anica Mohar,
- Tilka Mavrin,
- neznana,
- Irena Mavrin.
Spredaj klečijo ali čepijo:
- Sonja Ješelnik,
- Franc Cimprič,
- Hedvika Gabrič,
- Kristina Janež,
- Valerija Ješelnik,
- Jože Knavs in
- Milka Klepec.
- Na vratih stoji Filip Vesel,
- pred njim sta Petar Krulič in
- Vid Paulin (takratni ravnatelj).
- Spredaj so Franjo Ožbolt (Dragetov) in
- žena Danica (Majzlava),
- legendarni učitelj Vjekoslav Mataić ter
- na skrajni desni Nada Ožbolt (Dragetova).
- Ostali so neprepoznani.
Slovarček:
- Binklarji: prebivalci Novega Kota
- Binkel: Novi Kot
- packa: udarec po dlani s palico
Viri:
- ustni vir: Dušanka Turk
- ustni vir: Vida in Ivan Ožbolt
- ustni vir: Tone in Zvone Mavrin
- pisni vir: Spominska knjiga izdana 1986 leta ob 100. obletnici prostovoljnega društva PREZID
Kraj: Novo Kot, Prezid
Datum: 1953, 1955, 1968
Avtor: neznan
Zbirka: Tilka Klepac, Dušanka Turk
Skenirano: 5. 9. 2018
Oblika: fotografija