Podružnica prezidanske cerkve je cerkvica – kapela Matere božje Sedem žalosti na Kozjem Vrhu (Žalostnem Vrhu). Njena izgradnja sega v 1851. leto, po nekaterih indicih pa je še mnogo starejša. Prebivalci Kozjega Vrha so jo zgradili v zahvalo, ker v okolici ni noben zbolel za kolero, ki je 1855. leta razsajala po Prezidu. Po letnicah so jo zgradili štiri leta pred kolero, zato se domneva, da je bila že kakšna epidemija prej.
Okrog leta 1900 so naši izseljenci iz ZDA postavili razpelo na desni strani kapele, za katero zaobljubo je šlo, ni znano. Medtem so ga že trikrat obnovili, in sicer 1962, 1991 in 2005. leta.
Kapela Matere božje Žalostne na Kozjem Vrhu spada pod faro Sv. Vida v Prezidu. Cerkev v Prezidu je bila povzdignjena na rang fare leta 1807. Le-ta se je hitro širila in po statistiki štela leta 1914 že 2.264 katoliških in štiri grškokatoliške vernike. Maševalo se je v hrvaščini.
Kapela stoji nekaj kilometrov od Prezida, južno proti Pargu in naprej proti Čabru. Postavljena je na obronku hriba, ki se še danes med ljudmi imenuje Žalostni Vrh in tako ga poznamo po vsej okolici na slovenski in hrvaški strani. Cerkvica – kapela slovi kot svetišče Matere božje Žalostne. Maša je obvezno na določene praznike (binkoštni ponedeljek, velika maša, 15. september – žegnanje na Kozjem Vrhu). So pa maše tudi na željo vernikov ob smrti, krstu, poroki … Za cerkveni zvon so prispevali tudi prebivalci Novega Kota, zato ob smrti zvoni tudi umrlemu iz Binkla. Mašuje župnik iz Prezida.
Ob teh velikih praznikih se tu še vedno množično zbirajo slovenski in hrvaški romarji, kar daje cerkvici mednarodni pomen. Slovenski verniki dajejo poseben pečat v molitvi in odvijanju slavja v cerkvi in izven nje. Draž te dvojezičnosti se zliva v skupno splošno slavljenje Matere božje ljudi z ene in druge strani meje s skupnim jezikom, ki ga vsi razumejo: hrvaška kajkavščina s slovenskimi elementi. Ker Novi Kot leži pod Žalostnim Vrhom na slovenski strani, smo šli v mojih otroških letih tudi mi ob navedenih praznikih k maši na Žalostni Vrh. Takrat ni bilo avtomobilov, hodili smo peš v skupinah ali posamezno. Iz oddaljenih krajev so odšli na pot zgodaj zjutraj in so pešačili po ves dan: tja in nazaj. S seboj so nesli borno malico, da so se na dolgi poti nekje v senci malo odpočili in okrepčali, kajti sonce je na te kozje stezice neusmiljeno pripekalo. K cerkvici so romali ljudje iz Babnega Polja, Prezida, iz okoliških vasi cerkvice, Novega in Starega Kota, iz Loškega Potoka, iz Dragarske, Čabranske in Kolpske doline in od drugod. Starejši so se družili skupaj, mladi (dekleta in fantje) pa skupaj. Ti so peli, molili, se veselili … Gremo k Materi božji! Včasih se je kakšna družina držala bolj stran od drugih. Molili so za otroke, za izseljence, za pokojne, posebno pa za bolnike. Mnogi so bili tako predani molitvi, da še opazili niso okrvavljenih nog od trnja, kamenja in žuljev.
Ko pa so zagledali kapelo, jim je začelo srce hitreje biti. Spraševali so se, ali jim bodo prošnje uslišane ali ne. Upam, da so našli duševni mir v molitvi, in ko so po kolenih obšli oltar Matere Sedem žalosti in poljubili njen kip na oltarju. Verniki gredo obvezno tudi okrog cerkvice, ker je na zadnji strani pod oknom močna bioenergijska točka.
Prav zaradi teh dolgih procesij vernikov čez Lazarski hrib mimo naše domačije mi je še danes velika maša zelo pomemben praznik. Pri nas se je praznovalo 15. in 16. avgusta, ker imamo po veliki maši žegnanje (sv. Rok). Vsako leto smo otroci za to priložnost dobili novo obleko in obutev. Tudi hrana je bila praznična (jagnječja pečenka, prvič nakopan novi krompir, kuhana rdeča pesa v solati). Tudi paftice (skutinega zavitka) ni manjkalo. Na poti domov nas je obiskalo veliko sorodnikov. Nekateri so bili tudi na kosilu. Drugi dan pa se je nadaljevalo romanje v Stari Kot k sv. Roku.
Danes obišče cerkvico na Žalostnem Vrhu za te večje praznike še vedno veliko ljudi z istimi prošnjami v srcu, le da ne pešačijo, ampak se pripeljejo z avtomobili. Na ravnici pred cerkvico je kot nekoč veliko štantov s spominki, s hrano in pijačo. Ko sem bila majhna, so mi starši kupili lectovo srce z zrcalcem in s kakšnim zanimivim rekom in letne hruške (breške, pšenične ali kočevarce). V Muharičevo gostilno pa smo šli na pijačo. Za otroke ni bilo izbire – vedno je bil malinovec. Kozje stezice proti Žalostnemu Vrhu, ki so bile nekoč polne romarjev, so se zarasle. Moja domačija se je z Žalostnega Vrha lepo videla, zdaj pa moram poiskati posebno mesto, da zagledam domačo streho, ker so visoke smreke in bukve zakrile pogled.
- Franjo Žagar,
- Elizabeta Cvar,
- Štefa in Angela (Masuarjeve),
- Julka Žagar,
- mežnarica iz Prezida,
- Marija Janeš (Lekačava Mica),
- Skuakava Eda,
- Ljuba Masuarjava,
- Micka Biovkova,
- Francka Lautar in
- otroka Blaž Žagar sedi,
- stoji nečak Marije Janeš.
- Osebi zgoraj sta neznani.
Slovarček:
- paftica: jabolčni ali skutin zavitek
- Binkel: Novi Kot
- štant: stojnica
Viri:
- ustni vir: Dušanka Turk iz Kozjega Vrha
- pisni vir: Slavko Malnar – Povijest čabranskog kraja
- pisni vir: o. Marijan Dominik – Dinko Kovač OFM CONV Stare slave djedovina
Kraj: Kozji Vrh
Datum: 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Srečko Lautar(sin mežnarice Milke) in Dušanka Turk
Skenirano: 5. 9. 2018
Oblika: 2 fotografiji