Sklepati je še, da je bila ta postaja, kot je bilo pogosto v manjših krajih, v zasebni hiši, na sliki pa so verjetno tudi gospodar z ženo in morda hčerko. V sredini stoji strumno, kot se spodobi, komandir postaje, ob njem pa šest orožnikov, torej posadka v tem kraju.
Je pa ta slika povod, da se lahko širše seznanimo z delovanjem orožnikov pri nas med vojnama. Država SHS je podedovala in v celoti ohranila razpored orožniških postaj, kot so bile od 1850 v Avstro-Ogrski. Tudi orožniki so večinoma, vsaj tisti slovenske narodnosti, zgolj zamenjali delodajalca in njihovo od prej utečeno delo se je nemoteno nadaljevalo. Število orožnikov se je gibalo med 1000 in 1500, na našem ozemlju so imeli postaje v Babnem Polju, Grahovem, Ložu, Novi vasi, Bezuljaku, Cerknici, Dolnjem Logatcu, Hotedršici, Planini, v Rovtah in na Rakeku.
Naloge orožnikov so bile zatiranje kriminalitete, vzdrževanje javnega reda, skrb za varnost javnega prometa in zaščita države. V službi je orožnik nosil predpisano obleko sivo olivne barve, z oznakami činov na bluzah in plaščih, ob odhodu na teren je napolnil puško z ostrim strelivom in nanjo nasadil nož. Moral je poznati svoj okoliš: javne osebe, bogate posameznike, tiste, ki so lahko dali važne podatke (od duhovnikov do babic), osebe, ki kršijo zakon itd. Lahko je posameznika opozoril, hujše kršitve pa prijavil. Storilca kaznivega dejanja je privedel, ga priprl za 24 ur, preiskavo stanovanja je v navzočnosti dveh prič lahko opravil po lastni presoji ali po nalogu oblastva. O preiskavi je moral sestaviti zapisnik.
Območje orožniške postaje so imenovali okoliš, delili so ga na patruljne okoliše, kar so bile površine, ki so jih patrulje (po dva orožnika) redno obšle peš, pri čemer je bila računana hitrost hoje 36 minut za km po ravnem in 45 minut po hribovitem terenu, torej razmeroma počasi (srbski rek je: ko žuri, gubi dostojanstvo).
Orožniki so morali opraviti 1-letno podčastniško šolo v Sremski Kamenici, kjer je bil med učnimi predmeti tudi bonton. Za nastop službe kandidat še ni smel biti star 30 let, visok pa je moral biti več kot 164 cm. Poročiti so se smeli šele po najmanj 4 letih službe, pri čemer žena ni smela biti zaposlena, razen če je imela srednjo ali višjo šolo. Poroko je dovolilo poveljstvo, a službovati orožnik ni smel niti v svojem niti v ženinem domačem kraju. Mnogi stražniki Slovenci so službovali tudi širom Jugoslavije, precej Neslovencev pa tudi pri nas. Plače z raznimi dodatki so bile razmeroma skromne, orožniku je pripadalo 15 dni dopusta na leto, upokojil se je lahko po 35 letih službe in dobival pokojnino v višini 95 % plače.
Toliko na kratko o ljudeh, ki so poklicno pot namenili varovanju reda in zakonitosti in med Slovenci vsaj doslej niso bili prav priljubljeni. Morda zato, ker je njihova vloga vedno dvojna: varujejo ljudi in njihovo premoženje, varovati pa morajo tudi politični sistem in oblastnike. Dostikrat celo v nasprotju z lastnim prepričanjem, ki pa ga ne smejo kazati. Neverjetno je, koliko je še danes pri nas tudi prav grobih napadov na policiste, da žalitev niti ne omenjam.
Še nekaj o imenih. Medtem ko izvira slabšalni izraz pandur iz madžarščine in ga uporabljajo na jugu nekdanje države, ima naš “kifeljc” zanimivejši izvor. Avstro-ogrski stražniki so nosili pod vratom polmesec iz niklja s številko, ki je državljanom omogočala, da so jo navedli, ko so se pritožili zaradi ravnanja stražnika. Ker je bilo to znamenje podobno rogljiču, se je stražnikov prijelo ljudsko ime “kifeljci” in se v Kraljevini Jugoslaviji razširilo še na orožnike ter se ohranilo tudi kasneje za miličnike.
Viri:
- Pavle Čelik: Slovenski orožniki 1918 – 1941. Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije, Ljubljana 2001
- Pavle Čelik: Slovenski stražniki 1918 – 1941. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2002
Kraj: Rovte
Datum: okoli 1930
Avtor: Anton Mancini
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija