Velikonočno voščilnico iz Amerike, ki sta jo 15. marca 1955 napisali teta Pavla in Paulina, žena in hči Antona Palčiča, hranijo pri Veselovih na Babnem Polju. Komu je bila pravzaprav poslana? Besedilo nagovarja Micko, ki bi bila lahko in najverjetneje tudi je Marija Ožbolt, Ivanova z Babnega Polja, stara mama sedanjega lastnika voščilnice. Domači so jo klicali Mima, a je Micka prav enakovredna izpeljanka iz imena Marija.
Mimin stric Anton Palčič je glede na vsebino pisma malo pred tem umrl, zato je ženi in hčeri dolgčas po njem … Čisto na koncu sporočila, ki govori tudi o poslanem paketu in njegovi vsebini pa stoji kratko voščilo: “Veselo alelujo!”
Redko kdo še omenja številne pošiljke, ki so jih mnogi slovenski izseljenci in njihovi potomci pošiljali v staro domovino, da bi pomagali sorodnikom, ki jih je vojna oropala osnovnih dobrin. Nekaj je pošiljal Rdeči križ, veliko pa tudi posamezniki, vsak svojim sorodnikom, še dolga leta po vojni. Pisma s prošnjami in sporočili o poslanem so redno romala sem in tja. Pakete so oblasti pregledovale in včasih – ne tako redko – se je kje kaj “izgubilo” zato so pisma pošiljateljev skoraj obvezno vsebovala tudi stavek, ki je naročal, naj prejemniki takoj sporočijo, ali so vse v redu prejeli, poleg pa je bil tudi seznam poslanega. Ali je kdo kdaj dobil nazaj kakšno izginulo reč? Ne zdi se prav verjetno … Proti koncu petdesetih let se je stanje v Jugoslaviji nekoliko popravilo in za pakete iz Amerike ni bilo več tako velike potrebe. V šestdesetih je le še redko kdo nosil oblačila, ki jim je bilo od daleč videti, da so bila narejena pred leti, za drugačno rabo in v drugih krajih. Mnoga so spretno predelali domači krojači in šivilje, a nenavadnih vzorcev niso mogli spremeniti …
Je pa bila vsaka taka pošiljka dogodek, ki je vznemiril vse sorodstvo ali vso vas – kaj je prišlo iz Amerike, kdo bo kaj dobil, ali se je kaj “izgubilo”… tiste škatle so prinesle veselje, radovednost, tudi nevoščljivost in opravljanje, češ, lahko njim, ki iz Amerike dobijo, tudi nam bi kaj prav prišlo …
V tisti čas sodi tudi zgodba – morda resnična, morda tudi ne – o dobro zaprti kovinski posodi, polni čudnega praška, ki je nekega dne prispela preko morja. Prejemniki so zaključili, da mora biti v njej nekakšna začimba, pa so posip začeli dodajati v juho. Posebno okusno ni bilo, a zavreči bi ga bilo škoda. Ko so ga že skoraj porabili – morda so ga nekaj dali še drugim, kot se je pričakovalo – je prispelo pismo, v katerem so sorodniki iz Amerike sporočili, da so takrat in takrat na njihov naslov poslali upepeljeno telo tete, ki si je tako zelo želela biti pokopana v rodni zemlji … in naj ustrezno ukrepajo … Brrr.
Pošiljateljica je datum napisala na angleški način, v besedilu pa uporabila lepo, čisto slovenščino, niti malo ne “en-haf-pa-pu“. Govori pa v množini, čeprav sta podpisani le mati in hči. To lahko pomeni, da pišeta v imenu družine ali skupine ljudi, morda pa gre za vpliv narečja, ki ne uporablja dvojine.
Pavla je bila žena Marijinega oz. Miminega strica, Paulina pa v ZDA rojena sestrična. Mimini družini, ki je v povojnem razdejanju dolgo živela zelo skromno, so Palčičevi veliko pomagali, podobno kot mnogi drugi slovenski izseljenci v Ameriki svojim sorodnikom.
Slovarček:
- “en-haf-pa-pu”: šaljiva oznaka za govorico slovenskih izseljencev, ki so po letih bivanja na tujem ob obisku doma pozabljene slovenske besede nadomeščali z angleškimi
Kraj: ni znan, ZDA, mogoče Chisholm, Minesotta
Datum: 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Vesel
Skenirano: 3. 3. 2018
Oblika: dokument, voščilnica