V kajaku na fotografiji veslata Bogo Dekleva in moj oče Marjan Lavrenčič. Posneta je bila poleti 1935 pri Hrastniku, kjer je bila takrat za kajakaše najhujša točka na Savi. Bogo je bil bratranec mojega očeta, sin Albine, rojene Gartner, in Franclja Dekleve. Bogo in Marjan sta bila zelo dobra prijatelja.
Odločila sta se za izlet do Zagreba. Od kod sta izplula in kako dolgo je trajala vožnja mi ni znano. Zapomnil pa sem si, da je bilo to prav v času državnega prvenstva na divjih vodah. Oče mi je pripovedoval, da so jima gledalci burno ploskali in ju vzpodbujali. Dejansko sploh nista bila uradna tekmovalca, ampak le rekreativca, ki sta se spustila po isti progi. Če pozorno pogledamo sliko, vidimo nekaj gledalcev zadaj na bregu med obema veslačema.
Izlet v Zagreb ni bil edini večji podvig s tem čolnom. Kajak je bil izdelan doma v lastni režiji. Bil je zložljiv in se ga je dalo transportirati v vreči na preprostem dvokolesnem vozičku. Na kajak se je lahko pritrdil tudi jambor s pomožnim jadrom, kar je prišlo še posebej prav pri vožnjah na morju.Originalni voziček sem dolga leta uporabljal za transport svojega lesenega sandolina in kasneje še kajaka, ravno tako vesla, ki jih vidimo na sliki. En primerek, ki se je ohranil, imam še vedno za spomin. Veslo je zelo lahko, izdelano iz kvalitetnega jesenovega lesa.
Pa poglejmo, kaj lahko preberemo o kajakaštvu iz tistega časa v zgodovinskih virih.
Prvo uradno državno prvenstvo na divjih vodah je bilo v spustu po reki Savi 16. junija [2] oziroma 16. julija [1] leta 1933.<
Proga je bila dolga 19 km in je bila postavljena med železniško postajo Sava in Hrastnikom. Časomerilec je do cilja prepotoval z vlakom, prenašanje čolna čez težji del proge pri Prusniku se je kaznovalo s 5 min pribitka. Tekmovalce je spremljalo 3000 gledalcev. Rezultat najboljšega Slovenca, Albina Kolba, je bil 1 uro 13 min in 27 sek, najboljšega dvojca (Tinta-Istenič) pa 1 uro 8 min 30 sek. Leta 1935 si je ta dogodek ogledalo že 5000 gledalcev. Kajaki, ki so jih tekmovalci uporabljali, so bili zložljivi, dragi in težko dosegljivi. Domača proizvodnja v lasti Albina Kolba iz Vižmarij igra tu veliko vlogo. Njegov kajak je bil dolg 450 cm, širok 65 cm, tehtal pa je 18 kg.
Prvo državno prvenstvo v slalomu je bilo na Savi leta 1937 v Zagrebu. Naslednje leto pa je bilo tudi že prvo slalomsko tekmovanje v Tacnu. Zaradi možnosti regulacije pretoka vode je Tacenska proga hitro pridobila na veljavi. Leta 1940 je bilo organizirano zadnje državno prvenstvo pred vojno, in sicer na Bledu (Žirovnica-Lesce) v spustu in v Tacnu v slalomu. [1]
Leta 1946 je prišlo do velikih sprememb tako pri smernicah kajakaške opreme kot tudi v klubskem delovanju. Sestavljen kajak, prevlečen z gumiranim platnom, je bil odpisan. Mednarodna tekmovanja so se odvijala le še z enodelnimi trdimi kajaki.[2]
Viri:
- Marjan Lavrenčič (fotografija in ustno)
- [1] Uroš Kodelja: Elementi tekmovalne tehnike v kajak slalomu (diplomsko delo) – http://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/diplome/Diploma22035270KodeljaUros.pdf
- [2] Kajakaštvo med drugo svetovno vojno in nekaj let po njej – http://www.kajak-ljubljana.si/?p=465
Prispevek je napisal: Janez Lavrenčič.
Kraj: reka Sava pri Hrastniku
Datum: junij ali julij 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 10.07.2015
Oblika: fotografija
